petek, 29. april 2011


RUMIJEVA ZGODBA 


Če postaneš zima,
boš začutil prihajati pomlad.
Če postaneš noč,
boš vedel, da prihaja nov dan.


Daljnega leta 1207, se je na vzhodnem delu antičnega perzijskega cesarstva, na območju današnjega Afganistan, rodil deček … Njegov oče je bil moder sufi, mojster islamskega misticizma – t.j. sufizma.
Ko mu je bilo pet let, so z družino pred Mongoli prebegnili najprej v Bagdad, kmalu za tem pa v Perzijo na področje današnje zahodne Turčije.
Deček je odrastel, se pri 19-ih prvič poročil in se naselil z družino v mestu Konyi, v mirnem predelu Anatolije, ki se je imenoval Rum (danes del zahodne Turčije) in je pesnik po njem dobil ime. Rumi Jalal ad-Din …
»Jalal« pomeni veličanstvo, »din« pa religijo, njegovo ime torej pomeni veličanstvo religije.




Leto po očetovi  smrti, l. 1232 je postal učenec sufijskega mojstra, ki se je  tudi sam učil pri dečkovem očetu.
Sprva je bil nadarjen teolog in bister učenjak. Ko je začel poučevati, je postal priljubljen sufijski učitelj. Poročil se je še enkrat in imel štiri otroke.
Rad je igral na piščal, pogosto so ga videli vrteti se v ekstatičnem plesu in spontano »izlivajoč« pesmi.
Leta 1244 postal duhovni učenec derviša Shamsuddina; takrat je »umrl« za vse razen za Večno, začel je pisati pesmi.


Ker so bili številni Rumijevi učenci razočarani, ker je Rumi preživljal veliko časa s Shamsuddinom, je ta močan in skrivnosten sufi, po treh letih brez razlage izginil.
Izjemno vzorno duhovno prijateljstvo med učiteljem in učencem je povzročilo pri številnih Rumijevih učencih, ki so bili nanj pretirano navezani, veliko razočaranje, ker je Rumi preživljal veliko časa s Shamsuddinom v mističnih pogovorih.

Nekega dne so se Rumijevi učenci potožili zaradi učiteljevih potovanj in njegove pogoste odsotnosti.
»Manjkaš nam, kadar te ni,« so mu rekli, »svet je prazen, ne vemo, kaj bi, in smo neznansko žalostni.«
Rumi se je razjezil in jih grobo odpustil, celo ozmerjal jih je. Sina je njegov odziv začudil in vprašal ga je, zakaj je tako ravnal z njimi.
»Zato, ker me v resnici ne ljubijo,« je odgovoril Rumi.
»Ampak seveda te ljubijo! Zato so tudi žalostni, kadar te ni.«
»Pravijo, da so vedno žalostni, kadar me ni,« je nadaljeval Rumi, »nenehno so žalostni. Ampak povej mi: me imaš rad?«
»Seveda, oče, rad te imam.«
»In povej mi, ali med mojo odsotnostjo ne doživiš tudi trenutkov radosti?«
»Seveda jih,« je odgovoril sin.
»No, vidiš,« je dejal Rumi, »jaz sem tudi ta radost. In oni je ne zmorejo občutiti.«


Rumijev učitelj se je po skrivnostnem izginotju za kratek čas vrnil, a zaradi sovražne napetosti, ki se je ustvarila med učenci Rumija, je kmalu za vedno izginil.
Rumi ga je dve leti iskal, dokler se ni vdal v izgubo učitelja in se vrnil v Konyo. V celoti je svojemu učitelju posvetil več kot 45000 verzov.

13 let po ločitvi od svojega učitelja je napisal svoje glavno delo v sedmih knjigah Mathnawi (tudi Masnavi), ki mu pravijo tudi 'perzijski koran', saj je v 25.000 rimanih verzov prelil sufijsko modrost, ki jo je že veliko prej zapisal njegov oče v svojem veličastnem delu Ma'arif, sam pa jo je še požlahtnil.

In nekega dne se je pesnik Rumi pogovarjal s svojimi učenci o glasbi. Eden od njih ga je povprašal po skrivnosti afganistanskega glasbila rubaba, ki ga je Rumi očarano poslušal.
»Zakaj ima ta melodija tolikšen čar in tolikšno moč?« je vprašal učenec, ko je poslušal nekega glasbenika, ko je igral na to glasbilo.
»Ko zaslišim to melodijo, »je rekel Rumi, začutim, zahvaljujoč rubabu, kako se premaknejo vrata raja.«
»Mi tudi!« je povzel učenec. »Tudi mi slišimo to melodijo, slišimo rubab, slišimo tudi zvok vrat raja, vendar ne dosežemo zamaknjenosti. Zakaj ne?«
»Razlog je preprost,« je pojasnil Rumi. »Jaz slišim, kako se vrata raja odpirajo, vi jih slišite, ko se zapirajo.«

Rumi je učil, da je treba gledati muslimane, kristjane, žide in zoroastre kot enake med enakimi.
Tisti, ki se ravna po tej tradiciji, se imenuje sufijski iskalec, sufi ali derviš. Klasična definicija opisuje sufizem kot 'znanost, ki preoblikuje srce in ga odtegne od vsepovsod razen od Boga'.
Osnovno vodilo sufizma – kako pomagati vsem ljudem na svetu ne glede na vero, ga dviguje nad religije.

Po Rumijevi smrti, 1273.leta v Konyi, so njegovi privrženci organizirali red Mevlevov … imenovanih tudi red plešočih dervišev.


sreda, 27. april 2011


  HAFEZ – TISTI, KI ZNA KORAN NA PAMET 

Poišči boljše delo
Zakaj si zdaj,
ko so se vse tvoje skrbi
izkazale za tako neobetaven posel,
ne poiščeš boljšega dela?
                                                          (Prevod: Barbara Škoberne, Hafis - Zapleši z mano)

Hafez (ali Hafis), nadarjeni deček in kasneje mož z izjemnim spominom iz Shiraza (Iran) je ustvarjal, pisal in prerokoval pred sedmimi stoletji, njegova poezija in misli pa so, kot bi jih zasnoval včeraj za današnji dan.



Hafis je umetniško ime Šems ed-Din Muhameda, ki v arabščini pomeni "tistega, ki zna Koran na pamet". Poklicno ga je razlagal na medresi, muslimanski višji verski šoli. Bil je zakonski mož, oče, šolski učitelj in prepisovalec, predvsem pa tudi duhovni popotnik. Pri dobrih dvajsetih letih je postal učenec sufijskega učitelja z imenom Attar. Kasneje je tudi sam postal sufijski učitelj.


Hafisov Divan je klasika sufijske literature. Njegove pesmi so postale na zahodu znane v dobi romantike predvsem po zaslugi Goetheja, katerega navdušenje se je preneslo na ameriškega filozofa in pesnika Ralpha Waldo Emersona, ki je Hafisa prevajal v 19. stoletju in ga imenoval "poet poetov".

Njegove pesniške oblike so prevzemali tudi Slovenci. V dobi romantike je Goethe na zahod prinesel gazele, po njem jih je povzel naš Prešeren. Anton Aškerc pa je po perzijski literaturi, sicer iz prevodov, povzemal satire.


Hafis je ljubil življenje. Še bolj od življenja pa ljubil je vino.

Gazela  11
O vinski točaj razsvetli z vinom mojo čašo,
potujoči pevec  napovedal je dobro srečo.
Obraz Ljubljenega se odseva v moji čaši
a malo veš zakaj se z vinom uglasim počasi.
Večen je čigar srce je v ljubezen prebujeno
tako v Večnih je zapisih potrjeno.
Tako ponosna je visoka lepotica sveta,
zaslepi vse druge postavna, zala moja.
O sapice, če se po naključju znajdete v prijaznih vrtovih
Od mene Ljubljenemu ponesite pozdrave mnogih;
Vprašaj zakaj se je odločil pozabiti moje ime?
Prišel bo ta, ki mu je odrekel, da ga sprejme.
 Opitost razveseljuje mojega Ljubljenega in mojega gospoda
ker  vinu bodo pripisali način življenja mojega.
Kaj če na sodni dan nikakršne milosti imel bom ne,
za uživanje kruha in opustitve prepovedane vode.
Hafis, potoči solzo ali dve,
Naj ujamemo golobico, svetega Duha.
Nebo kot morje, ki mesečevo gondolo ziblje
in z milostjo Najvišjega sije iz neba.
                                   Prevod: Miroslav Tičar




Ob njegovi smrti ga ortodoksne mule niso želeli pokopati na muslimanskem pokopališču, češ da ni bil dober vernik. Njegovi učenci so predlagali, da naj vprašajo Hafisa, kaj si misli o tem. Dogovorili so se, da dajo različne verze njegovih pesmi v vrč ter iz množice poklicali dečka, da potegne en verz iz vrča. 
Bil je 7 verz iz  gazele številka 60, ki se glasi:

Ne hodite proč z groba Hafisa,
kajti čeprav je pokopan s slabostmi,
sedaj potuje v Nebesa.



Zbegane mule  so Hafisa brez besed pokopale na uradnem pokopališču  in od tedaj se njegove pesmi uporabljajo kot neke vrste Oraklja. 
Daleč pred svojim časom, je napisal preko 5000 pesmi, od katerih je ohranjenih okoli 500, zbranih v zbirki Divan.




Tako danes Iranci – mladi, starejši, starčki in mladeniči, sedijo ali stojijo ob Hafizovi grobnici v čudovitem Shirazu, s Hafezovo buklo v rokah. Pogledajo v nebo, postavijo vprašanje in naključno odprejo stran v knjigi. A naključje tu nima kaj dosti zraven … stran, na kateri se je knjiga odprla, ponudi odgovor ljubimcu, zaskrbljeni mami, utrujenemu starcu … Odgovor, po katerega so prišli k Hafezu.




Več o Hafezu, njegovem življenju, pomenu in zvenu njegove poezije v slovenščini, pa tudi o Iranu danes ... v petek, 29. aprila ob 20.00, v Kavarni hotela Union v Ljubljani.
Vstop je prost!

Fotografije: osebni arhiv avtorice in svetovni splet

nedelja, 24. april 2011

Kadar ne počnem nič drugega ... rišem.

 Divjelasa
 Slap
 Ogenj
 Nevihta
 Plesalka

Nedokončana

PLAMEN NA 'E' ali HVALNICA EROTIKI

Jelka Ovaska: Severnica nad Olimpom

Svetovni splet je stvarnost, ki jo sebi v prid vse pogosteje uporabljajo tudi starejši. Tako danes ni nič neobičajnega, če sta se sosedova Micka in njen Janez našla 'po računalniku.' Veliko manj običajno pa je, da Micka in Janez o svoji na novo odkriti povezanosti, morda celo ljubezni, še manj pa erotiki, ki jo ta med njima zbuja, govorita naglas. Saj jima ni treba, seveda ne; dokler v tej in medsebojni erotiki znata uživati, ko sta njuni telesi sami drug z drugim, ko se njuni želji dotikata, ko njun zrel svet ni tudi odpadel cvet …
Pa četudi Janez, nekoč močan kot žrebec, danes ne more več; Micka pa, napol ubita od nestrasti do bivšega moža, še komaj vztraja nad gladino v erotiki mogočega.

In na tem mestu se lahko preselimo v čudovito Provanso, kjer se Jelkina junaka – Finka in Grk – srečata po večmesečnem dopisovanju. Spiros, nekoč mačo z bikom znanim med mnogimi Grkinjami in negrkinjami; vdovec, ki je svojo Ateno nekoč ljubil, tako kot je ljubil vse ženske pred in po njej. Z močjo moškega, ki se udejanja v slehernem vrhuncu izpuščene tekočine … Zdaj ljubi Rubensove Tri gracije, zato mu prijatelji pogosto pravijo Rubens. Rubens, ki ne more več .. a tega seveda ne pove nikomur, razen Finki Aino. Napiše ji v enem od pisem, veliko prej preden se srečata.
Aino pa je:
“Ženska, čudovita ženska, ki sem jo pravkar spoznal in je ne bi hotel imeti za ljubico,« je Spiros še vedno mrmral predse.
»Zdaj vas pa sploh ne razumem, gospod.«
»Ženska življenja, vendar,« se je vmešal Viktor in ugotovil, da si lahko neopažen nalije nov pastis.
»Ženska, polna življenja,« ga je popravil Spiros, »jaz pa s prijateljem v globokem mirovanju,« se je obvezani prst pomenljivo nagnil navzdol.
»Olalá,« je takoj uganil barman. »Ta pa ne bo lahka.«
Barmanu Viktorju je bilo vsega dovolj. Ta dva cmeravca že ne bosta ogrozila zdravilne slave njegovega pulta:
»Spiros, povem ti staro modrost: najboljši afrodiziak je prava ženska v pravem času na pravem mestu. In pika.«

Spiros je vzel pot pod noge in naravnost v hotel, kjer je bivala njegova kraljica erotike. Le da tega takrat še ni vedel. Tako kot morda Aino takrat še ni vedela, kako zelo je med njima že v pismih zacvrčalo življenje, ki so ga znali le bogovi.

Pijeta grški Uzo, jesta finske piškote in se raziskujeta. Skozi  telo v dušo in skozi dušo nazaj na telo. Čeprav Spirosov prijatelj še trdno spi, Aino svojega Grka polni s svojo žensko polnostjo in mu vsak trenutek brez besed dopoveduje, da za njun raj ni potreben trd most, tja lahko gresta tudi po mehki brvi …

Njuno popotovanje po labirintih erotike se levi v prosto polje doživljanja drug drugega, do obisti predaje, ki ni v ničemer povezana s seksom kot takim. Erotičnost tudi govorita, kadar je potrebno in v njej molčita, kadar je tako prav. Bralec ali bralka pa - mlad, starejši, še starejši, … z avtoričinim jezikom in zgodbo dobi priložnost popotovanja skozi sebe. Priložnost spontanega izpraševanja občutenja sebe kot erotičnega bitja. »Erotična bitja smo od rojstva do smrti!« pravi Jelka Ovaska. Smo, ampak … ali kot taka tudi živimo?
Ko prebereš Severnico nad Olimpom veš, da je škoda, če ne … In kako lepo je lahko življenje, ne glede na zgubanost telesa, če svojo erotiko živimo. Za oba.


Skratka – pred nami je zgodba, ki oživlja erotiko med starejšimi, vse druge pa glasno in erotično opominja, da je plamen, ki se začenja na 'e', še kako vredno živeti. Vsak dan.





sobota, 16. april 2011

BESEDJA2: Pokopališča so obrazi narodov



Pod oboke ene najstarejših knjigarn v Ljubljani je vstopil mirno, skoraj plaho. Močan stisk roke in rahlo napet nasmeh v očeh. Ljudje začnejo prihajati, Vincenc postaja vse bolj nemiren in za sabo zapre vrata prostora v zaodrju knjigarne.
“Kako pa ti je potem na premierah?” ga vprašam, ko mi pove, da ima blazno tremo.
“Ah, tam se lahko skrijem za zaveso. Lahko izginem.”

O čem bova govorila naprej, me vpraša. Ne vem še, se mu nasmehnem. Morda bi lahko začela s tvojim priimkom, predlagam.
Čeprav se pogovarjava drugič v življenju, se tikava. Tako je obema bolj prav.
Res začneva s priimkom. Ko so se rodili otroci brez imena, so jim včasih dali kar ime kraja, kjer so se rodili, med drugim pove Vincenc. In ni veliko Moderndorferjev v Sloveniji.

Gledam v oči človeka, ki je režiral več kot 100 gledaliških predstav; nekaj od njih po svojih zgodbah. Po dveh svojih romanih je režiral in posnel film. Vsako leto izideta dve ali celo tri njegove knjige. Za sabo ima več kot 80 radijskih iger, ki jih igrajo tudi po svetu, v tujih jezikih. A še vedno je njegova prva ljubica samo ena, edina … poezija.
Najprej je bil in je še pesnik, prizna sebi in nam. Čeprav ga je zastrupilo tudi gledališče. Ker je magično, ker je tam vsak trenutek, ki mine za vedno izgubljen; a pride nov, včasih čisto malo drugačen, a vseeno vsakič povsem drugačen.

Iz prve vrste ga pozorno posluša izjemni g. Ciril Zlobec. Svojo čudovito ženo drži pod roko in spoštljivo zre v svojega mlajšega hiperustvarjalnega prijatelja. Zdi se, da ju veže veliko več le globoko spoštovanje.


Njegov glas postaja vse bolj prost. Vesela sem, ker čutim kako nas vse njegove lucidne misli odnašajo, sam pa ostaja živ.
Pripoveduje, kako verjame, da živa beseda lahko spreminja zavest ljudi. Da ta lahko spreminja svet in zato se je oblastniki bojijo. Kapitalizem pa bi moral umreti, izginiti. Zaključi misel, ki ga povleče v ‘drekaste čase , v katerih živimo’, kot se mu je nekoč zapisalo za časnik Delo.

Na pokopališča, da gre. Vsakič, ko obišče nov kraj, ko se ustavi v novi deželi, novem mestu ali vasi … obišče pokopališče. Prijazni so tam, se pošali. V resnici tja odhaja, ker verjame da so zadnja počivališča teles in vse kar te spremlja, za vedno živeči obrazi in telesa neke dežele, naroda. Le kaj pomeni to, da imamo Slovenci za grobove cele parcele?, pomislim ob spominu na njegov roman Nihče več ne piše pisem.

“Ne, tudi jaz ne pišem pisem. Nikoli jih nisem. Ne vem zakaj; morda, ker nisem imel nikogar, ki bi mu lahko pisal.

Leto 2010 se je zanj začelo polno ... najprej z razglasitvijo dobitnika žlahtnega peresa, se nadaljevalo s Šeligovo nagrado (za predstavo Lep dan za umret) potem pa še Ježkova nagrada, ki jo RTV ob svojem dnevu podeljuje v spomin na žlahtno dediščino Ježka.
“Da, ježkova nagrada je posebna. Ker je pač Ježkova, tako preprosto. Občudoval sem ga in ga tudi nekajkrat srečal, ko je stopil v lokal blizu televizije. Nekoč se je že povsem odločil, da se mu bo približal, a se mu na koncu vseeno ni. Se mi zdi, da je tako prav, pravi danes. Prav, da se nisva nikoli ‘poznala’; ta distance dela to nagrado zame še žlahtnejšo, opiše Vincenc svoj občutek iz spomina.
Vinko, ki je v resnici Vincenc. Ljubo mu je, če ga tako pokličeš.

Senzibilna iskrenost in Vincencova rahločutnost ob vsaki besedi, ki jo postavim v vprašanje, je večer spletla v enega najboljših literarno-človeških klepetov v zadnjem času. V večer, ki te kljub intenzivnosti nič ne vzame. Le napolni te, da potem odletiš z novo zalogo volje pod krili.
Vincenc M., hvala.

Vtis s tretjega večera Novopisi na Wolfovi ( leto 2011).

petek, 15. april 2011

Zakaj nam žametni glas tako prija?


Ste se kdaj vprašali, zakaj budilke nimajo prijetnih nizkih tonov? Zakaj se naravnost potopimo v žametni glas radijskega napovedovalca in zakaj nas sirene vsakič znova predramijo?

Zakaj se ob nekaterih zvokih počutimo prijetno, ob drugih pa smo – brez vidnih razlogov – vznemirjeni?
Odgovarja skladatelj, dirigent in poznavalec vpliva glasbe na človeka, Mitja Reichenberg.

Radijsko oddajo RAZKOŠJE V GLAVI
lahko poslušate na:


MITJA REICHENBERG na Radiu Slovenija

Skladatelj, pianist, glasbeni poznavalec, človek, ki ljubi življenje

»Gledanje filma in poslušanje filmske glasbe je podobno halucinaciji,« pravi skladatelj, pianist, glasbeni teoretik in človek z izjemno energijo, ki svoje delo preteklih dvajset let namenja svoji veliki strasti – raziskovanju filmske glasbe.
Še vedno izjemno rad sede za klavir in ob nemem filmu igra fimsko glasbo. Kot pianist nastopa v samostojnih recitalih, znan pa je tudi kot skladatelj in umetniški vodja Mariborskega okteta. Njegov skladateljski opus obsega lepo število zborovske glasbe, ki jo izvajajo mnogi zbori na zborovskih revijah, izdal pa je že tudi več kot 20 avtorskih knjig s področja glasbe in filma.


Pogovarjam se Carmen L. Oven.


sreda, 6. april 2011

BESEDJA 3: Biti v dvoje, v pesmi dveh



S Sašo Pavček, ob izidu njene Obleci me v poljub

Obleci me v poljub,
ko grem s korakom trudnim
spet zvečer na oder.

Osupljivo iskrena, preprosto neposredna, ranjena in hkrati srečna, prihaja Saša Pavček, prvakinja SNG Drama, večkrat nagrajena pisateljica in profesorica na AGRFT, na še enega od ustvarjalnih odrov življenja. Na oder poezije.


Ne reci mi,
naj se držim,
ne pljuvaj mi za vrat,

ne drži fig za srečo,
samo poljubi me
in me pusti samo.
(Poljub kostum, Obleci me v poljub, Založba Miš)

V svoji prvi pesniški zbirki Obleci me v poljub, Saša Pavček pripoveduje svojo zgodbo o ljubezni. V svoji univerzalnosti pa je lahko ta zgodba tudi vaša, moja, njegova.




Saša, se spomniš kdaj je nastala tvoja prva pesem?
Nekatere pesmi, zbrane tudi v tej zbirki, so stare več kot petnajst let. Pisati sem začela pravzaprav že kot najstnica, kot gimnazijka. Kasneje na akademiji pa tudi zdaj včasih, kakšno pesem zapišem v dramska besedila, ki jih trenutno  študiram, doslej še največ v tekst Dostojevskega Bratje Karamazovi, inspirativen pisatelj in dolga predstava, moja vloga v njej pa na srečo manjša. Dolgo nisem imela niti časa niti potrebnega poguma ter miru, da bi se v svoje pesmi  resnično poglobila. Potem pa sem na literarnih večerih ob izidu moje prve knjige z naslovom Na odru zvečer (Založba Miš, 2005), v sproščenem vzdušju včasih povedala tudi katero od svojih pesmi. Tako so me pri Založbi Miš  - tu gre zahvala prav njim – spodbujali k objavi pesmi in me hkrati potrpežljivo čakali kar nekaj let, da sem bila pripravljena dati te pesmi ven … in vam.

Omenila si, da pogosto pišeš zase. Samo zase. Kaj je bilo tisto ključno - kaj se je zgodilo, da si se odločila podariti te pesmi tudi drugim?
V življenju navadno obžaljujem stvari, ki jih nisem naredila, ne tistih, ki sem jih, četudi sem zagrešila napake. To je eno od mojih vodil - tvegati, spustiti se v neznano, popolnoma se predati stvari, ki jo delaš. Dati nekaj zelo svojega brez pričakovanj v dar drugim, ne pa to sebično zadržati zase in se ob vsem ne slepiti, da je za vse še čas.
Poezija je za razliko od drugega mojega dela najbolj osebna, najbolj ranljiva, je esenca moje biti. Tveganje je tu največje in hkrati mi pomeni največji izziv in najvišjo predanost. Pri  igralskem delu mi dajejo besede drugi, sprva so mi tuje, in jih potem udomačim, da postanejo moje; pesmi pa so kot neka notranja substanca, ki je čisto moja, čutim jo, a je še ne poznam, je skrivnsot, ki jo odkrivam z lastnimi besedami. Kot bi tipaje risala zemljevid svoje duše, v želji, da bi še kdo sprehodil po teh poteh; želja, da bi kdo delil pogled na pokrajine,  barve in stiske prerašča sramežljivost in dvome. Čutim jo kot darovanje, daš in ne se vprašaš, koliko te je stalo, da si darilo izumil. Tudi tveganje, da bo darilo obležalo neodvito, nevšečno tistemu, ki ga poklanjaš, je tu povsem drugotnega pomena. Hoditi, izumljati, opazovati in dihati v ritmu stopic, je bila moja pot, velikokrat naporna, polna dvomom, stranpoti, zastojev, a tudi užitka, veselja v napredovanju, postopanju in prispetju v spevnost pesmi.    
Priznam, da mi je sedaj po izidu lažje kot prej, zadovoljna sem, rešila sem se bremena zastoja in nenehnega premlevanja verzov, moja glava in duša sta lažji, očiščeni mrgotanja teh besed in pripravljeni, da se morda začne nekaj novega. Očitno pa dolgo odlašanje in zorenje ni bilo odveč, saj so v slabem mesecu prodali štiristo  izvodov od tisočih, kar je za naš prostor nepričakovano in razveseljivo. Morda je k temu pripomogla tudi priložena zvočna knjiga, kjer interpetiram celotno zbirko in je tako bolj dostopna tistim, ki za branje nimajo časa in raje poslušajo.  
      
Na platnici svoje prve knjige - Na odru zvečer, zapišeš vprašanje zakaj igralka? Se je zdaj – ob izidu zbirke vaše poezije – morda pojavilo vprašanje zakaj pesnica?
Ne, nikoli se tega ne sprašujem. Tudi same sebe ne morem poimenovati kot pesnice. Moj poklic je poklic igralke.  Mislim, da lahko o tem ali je nekdo pesnik ali pisatelj sodijo bralci skozi čas, - takrat, ko se odplakne tisto, kar ni bilo vrednega in se delo ovrednoti objektivneje.

Rasla si obdana s čudovito poezijo. Je dejstvo, da je tvoj oče Tone Pavček, izjemni pesnik in ustvarjalec, zate kdaj pomenilo tudi kakršne koli vrste pritisk? Je morda tudi to razlog, da si kot pesnica do zdaj 'molčala'?
Brez dvoma sem čutila težo, odgovornost in večno nedodelanost svojega dela.   Hkrati pa se mi zdi - tako kot je moj oče napisal v eni svojih čudovitih pesmi: vsak človek je zase svet  - da je pomembno, da vsak živi svoje življenje z darovi, ki so mu bili dani in da teh ne zanemarja. Ko sem kasneje premišljevala o tem, sem spoznala, da če sama čutim kot čutim in če svinčnik na nek način sam zapisuje misli – pa čeprav potem potrebujem veliko časa, da pesmi dodelam, jih uskladim, izčistim, saj sem zelo zahtevna do sebe - se mi zdi, da so lahko namenjene tudi drugim ljudem. Da bi le komurkoli lahko služile! Našla sem svoj smisel, zakaj in s tem tudi motiv, da svoje osebne zadrege in družinsko navezanost odmislim. Izjemno sem vesela, da mi je to uspelo – da sem se tega osvobodila, saj gre tu tudi za osebno osvoboditev. Res je seveda tudi, da sem obremenjena s pesmimi brata, ki je bil sijajen pesnik. Njegova pesem Blues je ena najlepših ljubezenskih pesmi, ki sem jih kadar koli v življenju prebrala. A kot sem že rekla – jaz sem jaz, seveda kri ni voda, a kljub temu je moja kri moja in tako to je. (nasmeh)
To je blues, ki prihaja z nočjo.
To je žalostni blues, najčudovitejša pesem.
Pomirjujoče valovi po zraku, staplja se vame, me polni.

Napisan je z barvo večerne zarje na travnike tvojih oči.
Šelestenje tvojih las mu je glasba,
gib tvojih rok je nežni ples nanjo.

To je blues, ki prihaja z nočjo in traja na veke.
Blues, ki ne pozna juter.
Umirajoči blues, moja najljubša pesem.
  (Marko Pavček, Blues iz pesniške zbirke Z vsako pesmijo me je manj)

Kdaj veš, kaj je tisto kar te prepriča, da je tvoja pesem končana, da je dovolj izbrušena?
Besede dojemam čutno. Osnova je gotovo iskreno emotivno stanje, iz katere izhaja pesem. V tem ne prenesem nobene potvorjenosti. V iskanju oblikovnega, metričnega, zvočnega skladja iščem čutno harmonijo s svojo notranjostjo, tako z občutjem kot z mislijo samo. Včasih se zgodi, da dolgo iščem skadje v verzih, razporeditvi v kitice, skušam biti čimbolj nenasilna do svoje notranjosti in hkrati čimbolj čista v zunanjem izrazu.
Premišljujem tudi o percepciji bralca ali poslušalca, verjetno ta naravnanost izhaja iz narave igralskega poklica, kjer je kljub notranjemu svetu končen izraz  vendarle namenjen gledalcu. Želela sem, da se bralec ne sprašuje po nepotrebnem, zakaj taka formalna ureditev, kaj hočem reči, zakaj tak zapis; sem dokaj prijazen človek in bralca ne želim brez potrebe mučiti z dešifriranjem mojih prezapletenih misli, ki včasih zelo skačejo in so jasne le meni.
Glede oblikovne končnosti le še to: ko si je pevka Darja Švajger zaželela peti prvo pesem zbirke Poljub kostum, sem jo seveda prepesnila, upoštevaje zahteve po čistem metrumu, refrenu, rimah, številu kitic, spevnosti vokalov. Delo ni bilo enostavno, a me je zabavalo, odločila sem se, da bo imel vsak verz šest zlogov kot beseda poljub šest črk, ritem tričetrtinskega takta bi ta metrum  lahko ujel. Njena pesem je zdaj drugačna, kljub isti vsebini, sporočilu, notranjem življenju. Izvirna oblika pesmi je bolj namenjen branju, živemu govoru, tudi šansonu, njena inačica pa spevni popevki.
Skratka, zadovoljna sem, če spontano ujamem ritem, ki je izraz mojega notranjega utripa, metrum se včasih skada, včasih ga v iskanju živosti pomena namenoma kršim. Nekatere pesmi so bolj namenjene branju, a večimoma stremim, da njihova barvitost in zvočnost izgovorjene besede igrivo zadene v črno, da nima slepih rokovov in ni preobložena. V želji, da deluje organsko imam včasih raje notranje rime, asonance namesto končnih rim. Če mi notranje emotivno stanje narekuje formo soneta,  se tega držim, na silo ne tlačim besed v nobene spone, to me fizično boli. Ko začutim svobodo v pesmi, ko se zlije in zapoje, je bliže njenemu zaključku. Konec je vedno odraz nekega trenutka, ko me snov ne vleče več, ko pač najbolj tenkovestno poslušam in kar slišim, zapišem in ne poslušam več.   




Oblekla si nas v poljub - v iz emotivnih drobcev življenja sestavljeno ljubezensko zgodbo, kjer je na piedestalu pogosto dvojina. Kaj ti, kot ustvarjalki, pomeni dvojina?
Zdi se mi, da človek, če je sam, ni popoln. Popoln postane šele v odnosu z drugim človekom – naj bo to ljubezenski odnos, naj gre za materinsko, očetovsko ljubezen, naj gre za prijateljstvo, ljubezen do staršev … Zdi se mi, da šele skozi drugega spoznavaš samega sebe in tudi si. Dajanje drugemu se mi zdi največje darilo, saj s tem ko daješ, prejmeš. To mehko valovanje je življenje samo.
Je bila to, da je ljubezen svilena nit te pesniške zbirke, zavestna odločitev?
To se mi zdi popolnoma nemogoče. Nasploh pojmujem poezijo, morda za razliko od igralskega poklica, za izrazito intimno, neracionalno, instinktivno početje. Kar me vznemirja, kar me preganja, to zapišem, kar je lahko že vse ali pa še nič. Zagotovilo za kakovost napisanega ni samo instinktivnost, navdih, je le izvor, a ne nujno tudi pot. Očitno je ustvarjalnost zelo muhasta in je za pisanje potrebno tudi zelo veliko discipline, notranje čistosti in hkrati nonšalantne igrivosti poleg obveznega navdiha. Denimo, komedijo Al' en al' dva? sem napisala po naročilu, presenečena sem, da niti ni bila slaba, ker ima zelo veliko humorja in neko svojo prismojeno filozofsko noto, napisana je za igralca Aleša Valiča, ki jo je zelo rad in več kot stokrat odigral, pisanje me je zabavalo in mučilo hkrati. Tudi pisanje pesmi je lahko zelo mukotrpna in precej utrudljiva, občutljiva zadeva, še zdaleč ni le tako, ko ti nekaj pade na pamet in potem kar je, no če je sreča, se tudi zgodi, a večinoma bolj ne. V niansah je včasih tektonski premik, metafore letijo in včasih nisem dovolj nežna, da bi jih pravočasno ujela. Seveda je pesmi treba urediti v dramaturško celoto. Občudujem dobro dramsko zgradbo, da se dogajanje začne s sprožilnim impulzom, da pride do vrha napetosti in da se potem steče ter, da vmes prihaja do presenetljivih preobratov.  Dobra zgodba me navdihuje in sem jo skušala najti v zbirki kakor tudi v pesmih samih. Pesmi tako zapisujejo ljubezensko zgodbo, ki bi lahko bila moja osebna, se pravi realna in fiktivna hkrati in ker je tako zelo moja - upam, da lahko postane tudi univerzalna za žensko dušo. Pa tudi za moško. Ravno tako se mi zdi, da se moški prepoznajo v ljubezenskih čustvih kot ženske. Enako v osvobojenosti svojih notranjih stanj in spon.
Tvoje pesmi o ljubezni so tudi pesmi o radosti. Če se muka že prikrade, jo ujame svetel veter radostne spremembe in življenje ter pesem spet zasijeta v radosti … Zdi se, da v prepletu svetlobe in teme občutenj, vsakič znova prevlada svetloba. Je za to potrebna posebna moč, tudi v življenju?
Svoje bivanje občutim kot boj s temino in dopuščanje, da se zgodi, kar je namenjeno. Občutljivemu človeku je velikokrat jasno tisto, kar je skrito, kar se sluti v prihajanju, a  življenja se ne da živeti polno, če si ne upaš zadihati v trenutku, si dopustiti živeti polno tudi srečo in radost ter zdržati trenutke bolečine z mirom in dostojanstvom. Moj temperament je vsled temu nenehnemu boju svetlobe s temo bolj vihrav, z večjimi vzponi in padci, a če se poslušam, najdem v tem žuborenju tudi mir in svobodo. A z njo pa je večkrat tako, da je težje živeti svobodno kot v okvirih, za to potrebujem več moči in poguma, večjo odgovornost do sebe in drugih, a se mi zdi, da je to bližje moji naravi in krepi ustvarjalnost.  Je že tako, da je za vztrajanje v svetlobi potrebno več energije kot za obup, več notranjega ognja in veselja do življenja, ki ni vedno lahko in ne vedno radostno. Je pa temina lahko plemenita, če ne škodi drugim. Kakor koli že, v svoji svetli inačici sem za okolico in zase bolj koristna, imam se raje in zdi se mi, da me imajo tudi soljudje radi tako. Tako sem ljubezenskim pesmim  včasih iz tega prepričanja namenoma narisala nasmeh namesto solze, a tu so tudi pesmi o osvobojenosti duše, ki so sledile iz tega stanja optimizma.
Osupljivo iskrena si – razgaljena v svoji milini in zmožnosti ljubiti, odpuščati, razhajati se … je ta poezija, ko jo interpretiraš ob glasbi, zdaj kaj manjši del tebe? Si jo 'dali ven', ali še ostaja v tebi in budi podobna občutenja kot  takrat, ko je nastajala?
Noben trenutek ni enak prejšnjemu, nikoli ne damo enako število zrnc sladkorja v kavo, ki jo postrežemo dragi nam osebi, a želja, da naredimo nekaj lepega, ostaja. Trudim se tudi, da nisem navezana na sadove svojega dela, da dokančano delo pustim ljudem, ki jim morda nekaj pomeni ali pa tudi ne. Da se obremenjujem za minulo delo, ki ga ne morem več spremeniti, da se,  denimo, za slabše odigrano predstavo, slabše napisan stavek ali verz po nepotrebnem ne žrem v nedogled, raje uvidim, kaj bi lahko bilo boljše in skušam ob naslednji priliki popraviti, če se da. Drugače si rečem, v danem  trenutku sem iskreno segla do samo do tu, torej to skromno sprejmem. Rada ostajam odprta za življenje in čudeže, ki jih prinaša.
Ljubiš morje?
Da, izjemno rada imam morje, jezera, reke, potoke. Rada imam tudi sneg, gore, gozdove, barve, zvoke, živali, človeka v njegovi krhkosti. Mislim, da so pesniki najbolj prvinski ekologi, iskreno občudovanje in tenkočutno prisluškovanje naravnim zakonom je bil vedno vir njihovega navdiha. Tudi mojega. Ko sem nekoč imela srečo, da sem zagledala barvo svoje duše, mi je postalo jasno, da sem bolj povezana z morjem, kot se mi je zdelo. Odtlej ga dojemam bolj prijateljsko ne glede na nevarnost globin in muhavost vremena. Človek je ocean in zemlja, je zrak in ogenj, le v drugačnih količninah.
V čem je ta oder, na katerega prihajaš s svojimi pesmimi v spremljavi glasbene zasedbe treh odličnih glasbenikov, drugačen od gledališkega odra, na katerem te lahko spremljamo že več desetletij?
Že več kot trideset let sem igralka in ta oder, ki mi ga pomagajo polniti glasbeniki je precej drugačen od gledališkega odra, kjer igram. Najbolj moj je, posebej drag, zato ker se mi zdijo vsi trije glasbeniki:  Aljoša Rijavec na klavirju, Šemsudin-Dino Džopa s kitaro in Jan Oršič z bas kitaro, darilo mojega življenja. Morda se to sliši patetično, a tako mislim. Izjemno hitro in z veliko predanostjo je z improviziranjem ob mojih pesmih nastala krasna glasba. Prav ta glasba je doprinesla, da lahko izvajam svoje pesmi na tak način - v obliki lepe gledališke predstave ne glede na to, ali nastopamo na klasičnih odrih, v knjižnicah, ali kje drugje, tu se čas za eno uro ustavi in gledalca prestavi v prostor emotivnosti. Mislim, da smo ujeli harmoničen spoj glasbe in poezije, saj se mi zdi, da bi utegnila biti samo moja beseda za marsikoga predolgočasna. Vsi trije glasbeniki so samostojne umetniške osebnosti in skupaj dodajo dodatno vsebino tako mojim pesmim kot mojemu igralskemu nastopu. V velik navdih so mi.


Praviš, da je ljubezen najbolj prvinska in ji nikoli ne pridemo do dna. In če zdaj, ko pripoveduješ svoje pesmi, ko so te napisane in izgovorjene - se ti zdi, da si kaj bliže tej globini brez dna?
Ljubezen je vseobsegajoča misel, ki zaradi svoje silnosti izpodriva vse ostale. Sprejemam jo, se ji še vedno čudim in upam, da mi jo bo dano še izpovedovati in jo dajati v vseh njenih čudežnih oblikah. 

Pogovor s pesnico in igralko Sašo Pavček je nastal v soju gledališko- glasbenega večera poezije, Obleci me v poljub, v Mestni knjižnici Otona Župančiča.
Fotografiji: Jernej Babnik, KOŽ