HAFEZ – TISTI, KI ZNA KORAN NA PAMET 

Poišči boljše delo

Zakaj si zdaj,
ko so se vse tvoje skrbi
izkazale za tako neobetaven posel,
ne poiščeš boljšega dela?

                                                          (Prevod: Barbara Škoberne, Hafis - Zapleši z mano)

Hafez (ali Hafis), nadarjeni deček in kasneje mož z izjemnim spominom iz Shiraza (Iran) je ustvarjal, pisal in prerokoval pred sedmimi stoletji, njegova poezija in misli pa so, kot bi jih zasnoval včeraj za današnji dan.

Hafis je umetniško ime Šems ed-Din Muhameda, ki v arabščini pomeni "tistega, ki zna Koran na pamet". Poklicno ga je razlagal na medresi, muslimanski višji verski šoli. Bil je zakonski mož, oče, šolski učitelj in prepisovalec, predvsem pa tudi duhovni popotnik. Pri dobrih dvajsetih letih je postal učenec sufijskega učitelja z imenom Attar. Kasneje je tudi sam postal sufijski učitelj.

Hafisov Divan je klasika sufijske literature. Njegove pesmi so postale na zahodu znane v dobi romantike predvsem po zaslugi Goetheja, katerega navdušenje se je preneslo na ameriškega filozofa in pesnika Ralpha Waldo Emersona, ki je Hafisa prevajal v 19. stoletju in ga imenoval "poet poetov".

Njegove pesniške oblike so prevzemali tudi Slovenci. V dobi romantike je Goethe na zahod prinesel gazele, po njem jih je povzel naš Prešeren. Anton Aškerc pa je po perzijski literaturi, sicer iz prevodov, povzemal satire.

Hafis je ljubil življenje. Še bolj od življenja pa ljubil je vino.

Gazela  11

O vinski točaj razsvetli z vinom mojo čašo,
potujoči pevec  napovedal je dobro srečo.
Obraz Ljubljenega se odseva v moji čaši
a malo veš zakaj se z vinom uglasim počasi.
Večen je čigar srce je v ljubezen prebujeno
tako v Večnih je zapisih potrjeno.
Tako ponosna je visoka lepotica sveta,
zaslepi vse druge postavna, zala moja.
O sapice, če se po naključju znajdete v prijaznih vrtovih
Od mene Ljubljenemu ponesite pozdrave mnogih;
Vprašaj zakaj se je odločil pozabiti moje ime?
Prišel bo ta, ki mu je odrekel, da ga sprejme.
 Opitost razveseljuje mojega Ljubljenega in mojega gospoda
ker  vinu bodo pripisali način življenja mojega.
Kaj če na sodni dan nikakršne milosti imel bom ne,
za uživanje kruha in opustitve prepovedane vode.
Hafis, potoči solzo ali dve,
Naj ujamemo golobico, svetega Duha.
Nebo kot morje, ki mesečevo gondolo ziblje
in z milostjo Najvišjega sije iz neba.

                                   Prevod: Miroslav Tičar

Ob njegovi smrti ga ortodoksne mule niso želeli pokopati na muslimanskem pokopališču, češ da ni bil dober vernik. Njegovi učenci so predlagali, da naj vprašajo Hafisa, kaj si misli o tem. Dogovorili so se, da dajo različne verze njegovih pesmi v vrč ter iz množice poklicali dečka, da potegne en verz iz vrča. 
Bil je 7 verz iz  gazele številka 60, ki se glasi:

Ne hodite proč z groba Hafisa,
kajti čeprav je pokopan s slabostmi,
sedaj potuje v Nebesa.


Zbegane mule  so Hafisa brez besed pokopale na uradnem pokopališču  in od tedaj se njegove pesmi uporabljajo kot neke vrste Oraklja. 
Daleč pred svojim časom, je napisal preko 5000 pesmi, od katerih je ohranjenih okoli 500, zbranih v zbirki Divan.

Tako danes Iranci – mladi, starejši, starčki in mladeniči, sedijo ali stojijo ob Hafizovi grobnici v čudovitem Shirazu, s Hafezovo buklo v rokah. Pogledajo v nebo, postavijo vprašanje in naključno odprejo stran v knjigi. A naključje tu nima kaj dosti zraven … stran, na kateri se je knjiga odprla, ponudi odgovor ljubimcu, zaskrbljeni mami, utrujenemu starcu … Odgovor, po katerega so prišli k Hafezu.

Več o Hafezu, njegovem življenju, pomenu in zvenu njegove poezije v slovenščini, pa tudi o Iranu danes ... v petek, 29. aprila ob 20.00, v Kavarni hotela Union v Ljubljani.

Vstop je prost!

Fotografije: osebni arhiv avtorice in svetovni splet