Odlomek iz novega mladinskega romana
1
Ime ji
je Aisha, nima staršev in zdaj bo spala v moji sobi. To je vse kar vem, je
razmišljala Neca, ko je letališki glas napovedal pristanek letala iz Libije.
Verjetno je zelo zagorela, če že ni črna kot so črni v Afriki, je ugibala Neca.
Vedela je, da imajo tam, od koder je priletela Aisha, veliko puščavo. Saharo.
Kjer so puščave, pa je veliko sonca in kjer je veliko sonca, imajo ljudje
temnejšo kožo, … je z razmišljanjem preganjala dolgčas v letališki čakalnici. To
daljno deželo - Libijo, je do zdaj poznala le po vodni pipi, ki si jo je oči sem
in tja kdaj pricmaril na balkonu. Malo za hec je tudi vanjo kdaj pa kdaj puhnil
dišeči dim, če se je takrat motala okoli. Njeno mamo je to vedno zjezilo, Nece
pa ne. Da je pipa ravno od tam, je vedela, ker je oči ponavadi že po poti na
balkon glasno opozarjal, da gre prižgat 'eno libijko' ... verjetno zato, da bi
imel ob tem mir. Pa ga ni imel, saj je Neca ta čas izkoristila za vprašanja, na
katera oče pogosto ni znal odgovoriti. A to ni bilo pomembno. Bolj kot
odgovorov, si je Neca želela očetove prisotnosti. Pogosto je bil na poslovni
poti nekje po svetu. Prepogosto. Včasih je potoval tudi v Libijo. Iz te daljne
afriške dežele je mami in njej, potem ko se je po nekaj tednih končno vrnil,
prinašal različna darilca. Kot bi imel slabo vest, je pogosto pomislila Neca.
Zdelo se ji je, da se očka zadnje čase vsakič, ko se vrne od tam, bolj čudno
vede. Veliko manj se pogovarja z mamo, manj se heca, nje včasih sploh ne opazi
več. Kot bi ga vsakič en delček ostal v tam daleč stran. Resda sta se z mamo
spoznala prav v Libiji, a mama je bila zdaj tu, torej nje že ni mogel pogrešati,
je premlevala Neca. Nasploh se ji je ta dežela zdela kot z nekega oddaljenega
planeta, ki bi mu lahko dala ime tudi Pesek, glede na posnetke, ki ji jih je od
tam po mobilcu pošiljal oče. Posodica s sipkim peskom, ki ji jo je oče prinesel
od tam, ko je bila še čisto majhna, pa ji je veliko pomenila. Pesek ji je
prinesel nasut v šatuljico porisano s tankimi vijugicami, ki so delovale kot
posrečena pajkova mreža. Kasneje je na spletu prebrala, da je podoben puščavski
pesek tudi drugje in lahko bi ga oči prinesel iz katere koli puščavske dežele. Vedela
je, da je na črni celini, kot tudi pravijo
Afriki, več kot petdeset držav, če prištejemo še nekatera otočja. A vse te
države nimajo puščave kot jo ima recimo Libija, ki je na severu Afrike. Očku je
verjela, da je ta pesek prav od tam. Vedela je, da njen oči nikoli ne laže, vse
pogosteje pa se ji je zdelo, da ji vse več stvari zamolči. Kot recimo to, da bo
zdaj z njimi živelo novo dekle, ki ni niti njena sorodnica in je ne pozna,
pride pa zato, ker je hči očetovega prijatelja.
Na vsak način se ji je Libija zdela
dežela za tisočimi dolinami. Zdaj pa bo ravno od tam dobila 'sestro'. Tako
nekako jo je namreč opisala mama. To se ji je pa sploh zdelo do konca nepošteno.
Ko ju je vsak dan posebej prosila, da bi dobila sestro ali bratca - ne, takrat
ne ... zdaj pa nenadoma 'sestra' iz Libije. Zdaj, ko ne potrebuje nobene sestre
več, saj ima Uršo in Meto, ki sta ji kot sestri. Pa še Izaka v kompletu z Meto,
če bi se ji slučajno zahotelo imeti še brata. Sploh pa, kako bi lahko bila to
njena sestra, če ima pa ravno tako štirinajst let kot ona, saj potemtakem bi
morali biti dvojčici. Kar pa nista in nikoli ne bosta. Saj je jasno, da lahko
starši posvojijo otroka, ki je star isto kot ti pa nima nič s tabo in tvojo
krvjo. Vseeno – to, da bo dobila sestro zdaj, ko je ne rabi več ... pa še tako,
ki si je ni izbrala sama in so ji zanjo povedali dva dni nazaj. To ji pač ni
bilo niti najmanj všeč.
Stala je tam pred velikanskim
oknom in gledala letalo, ki je ravnokar pristalo. Verjetno je to letalo, ki ga
čakajo, saj na tem malem letališču kako drugače že ne more biti. Po dolgočasnih
in razvlečenih minutah čakanja so se letalska vrata končno odprla. Najprej je
glavo ven pomolila rdečelasa gospa s turkizno čepico na glavi, ki se je
vzravnano postavila k robu vrat in začela z navidez prijazno gesto spremljati
odhajajoče iz letala ... Prva je bila mamica z dojenčkom, ki je brcal kot bi
želel steči, drugi je bil gospod, ki je v naročju nosil deklico s pokritimi
ušesi, za njimi pa sta izstopili še dve deklici, ki sta si bili zelo podobni.
Dvojčici. Nedvomno. Enojajčni, kot temu pravijo. Ne tako kot Meta in Izak, ki
sta si tako različna, da jih ne bi postavili niti v isto mesto kaj šele v isto
družino in k isti mami. Ti dve sta bili kot jajce jajcu, enemu jajcu. Nosili
sta različne barve jopic, ha, verjetno zato, da ju vsaj mama in oče ločita, se
je v mislih zabavala Neca. Čeprav je slišala, da starši vedno prepoznajo svoje
otroke, da natančno vedo, kdo je kdo, četudi sta si podobna kot jajce jajcu.
Za dvojčicama, ki sta zdaj že
izpustili roke staršev in se sami spustili po letalskih stopnicah, je izstopilo
dekle, ki je že na daleč delovalo drugačno od vseh prej. Videti je bila visoka,
zelo vitka, njenih las pa ni mogla videti, saj jih je imela skrite pod temnim
šalom. Lepim, črno-modrim šalom. No, vsaj okus ima, je pomislila Neca, če že
mora nositi to na glavi. Skoraj se je že hotela ponorčevati iz nje pred očetom
in mamo, ki sta z nestrpnostjo gledala skozi veliko okno, ko se je spomnila, da
je na očetovih posnetkih pogosto videla tudi druga mlada dekleta, ki so imele
zakrite lase s šalom ali ruto. Oče ji je nekoč na hitro pojasnil, da je to
zato, ker od njih to zahteva vera. O veri je sicer nekaj vedela, saj je bila
krščena in še pred kratkim so jo silili k verouku, vsaj do birme, so rekli.
Vdala se je, čeprav so ji bile svete maše pogosto naddolgočasne. Razen, ko je v
cerkvi govoril župnik Benjamin. Ta je pa res znal lepo pripovedovati
svetopisemske zgodbe. Te je večinoma poznala že od prej, saj jih je babica
pripovedovala tako, da bi jo lahko poslušala ure. Njena pripovedovanja so se
zdela tako logična, tako lepa, vsaka zgodba je imela glavo in rep, pri zgodbah
v cerkvi pa je to pogrešala. No, res je tudi, da ni nikoli sledila celotni
pridigi, ker je imela vedno še kaj pomembnejšega za razmisliti. In tam, v
cerkvi, je imela za to čas. Iz teh zgodb je poznala vero, ki se ji pravi
katoliška vera in je del krščanstva.
To dekle, to pokrito dekle pa
je imelo drugo vero. Muslimansko. Njihovemu bogu je ime Alah, njihovo Biblija
pa je Koran, kot je prebrala na spletu. Menda so se o tem učili že v tretjem
razredu pa je pozabila. Je že ni zanimalo dovolj. Zdaj, ko je dva dni nazaj
izvedela, da pride k njim dekle iz dežele pokritih deklet, je šla brskat po
spletu in izvedela marsikaj novega. Tudi veliko drugega kot le to, da so muslimani
krivi za zrušenje njujorških dvojčkov, kar koli že to pomeni. To je pogosto
slišala na radiu ali na televiziji. Ko se je zgodilo je bila še čisto majhna, a
se je vseeno spomnila trenutka, kako je mama zakričala ob gledanju televizije,
česar prej in potem ni nikoli več naredila. Šele kasneje ji je postalo bolj
jasno kaj se je zgodilo takrat, saj je tudi sama videla posnetke letala, ki je
letelo naravnost v visoko zgradbo. No, muslimani so še veliko več, to ji je
bilo jasno. In niso vsi hudobni, še zdaleč ne! Prebrala je tudi to, da pri njih
ne pijejo alkohola.
Kako bi bilo lepo, če bi bil
Filipov oče muslimam, je pomislila. Potem Filipu in njegovi mami ne bi bilo nikoli
več treba zvoniti sredi noči na njihovih vhodnih vratih, in Filipova mama ne bi
nikoli več jokala v njihovi kuhinji. Če bi bil musliman, ne bi pil in Filip bi
bil večkrat vesel, si je želela Neca.
Poučevanje slepih in
slabovidni se je pri Aksinji kmalu uspešno prepletlo z umetnostjo.
Svojemu strokovnemu delu je pridala ustvarjalnost, ga povezala z likovno
umetnostjo in kmalu je nastala prva tipna slikanica. Ker pa je njeno radovedje
z vsakim delom še globlje, se je odločila za poseben poskus: 8-dnevno prirejeno
slepoto – ki ga opisuje v svoji knjigi Na drugi strani vek. 
