sobota, 16. april 2011

BESEDJA2: Pokopališča so obrazi narodov



Pod oboke ene najstarejših knjigarn v Ljubljani je vstopil mirno, skoraj plaho. Močan stisk roke in rahlo napet nasmeh v očeh. Ljudje začnejo prihajati, Vincenc postaja vse bolj nemiren in za sabo zapre vrata prostora v zaodrju knjigarne.
“Kako pa ti je potem na premierah?” ga vprašam, ko mi pove, da ima blazno tremo.
“Ah, tam se lahko skrijem za zaveso. Lahko izginem.”

O čem bova govorila naprej, me vpraša. Ne vem še, se mu nasmehnem. Morda bi lahko začela s tvojim priimkom, predlagam.
Čeprav se pogovarjava drugič v življenju, se tikava. Tako je obema bolj prav.
Res začneva s priimkom. Ko so se rodili otroci brez imena, so jim včasih dali kar ime kraja, kjer so se rodili, med drugim pove Vincenc. In ni veliko Moderndorferjev v Sloveniji.

Gledam v oči človeka, ki je režiral več kot 100 gledaliških predstav; nekaj od njih po svojih zgodbah. Po dveh svojih romanih je režiral in posnel film. Vsako leto izideta dve ali celo tri njegove knjige. Za sabo ima več kot 80 radijskih iger, ki jih igrajo tudi po svetu, v tujih jezikih. A še vedno je njegova prva ljubica samo ena, edina … poezija.
Najprej je bil in je še pesnik, prizna sebi in nam. Čeprav ga je zastrupilo tudi gledališče. Ker je magično, ker je tam vsak trenutek, ki mine za vedno izgubljen; a pride nov, včasih čisto malo drugačen, a vseeno vsakič povsem drugačen.

Iz prve vrste ga pozorno posluša izjemni g. Ciril Zlobec. Svojo čudovito ženo drži pod roko in spoštljivo zre v svojega mlajšega hiperustvarjalnega prijatelja. Zdi se, da ju veže veliko več le globoko spoštovanje.


Njegov glas postaja vse bolj prost. Vesela sem, ker čutim kako nas vse njegove lucidne misli odnašajo, sam pa ostaja živ.
Pripoveduje, kako verjame, da živa beseda lahko spreminja zavest ljudi. Da ta lahko spreminja svet in zato se je oblastniki bojijo. Kapitalizem pa bi moral umreti, izginiti. Zaključi misel, ki ga povleče v ‘drekaste čase , v katerih živimo’, kot se mu je nekoč zapisalo za časnik Delo.

Na pokopališča, da gre. Vsakič, ko obišče nov kraj, ko se ustavi v novi deželi, novem mestu ali vasi … obišče pokopališče. Prijazni so tam, se pošali. V resnici tja odhaja, ker verjame da so zadnja počivališča teles in vse kar te spremlja, za vedno živeči obrazi in telesa neke dežele, naroda. Le kaj pomeni to, da imamo Slovenci za grobove cele parcele?, pomislim ob spominu na njegov roman Nihče več ne piše pisem.

“Ne, tudi jaz ne pišem pisem. Nikoli jih nisem. Ne vem zakaj; morda, ker nisem imel nikogar, ki bi mu lahko pisal.

Leto 2010 se je zanj začelo polno ... najprej z razglasitvijo dobitnika žlahtnega peresa, se nadaljevalo s Šeligovo nagrado (za predstavo Lep dan za umret) potem pa še Ježkova nagrada, ki jo RTV ob svojem dnevu podeljuje v spomin na žlahtno dediščino Ježka.
“Da, ježkova nagrada je posebna. Ker je pač Ježkova, tako preprosto. Občudoval sem ga in ga tudi nekajkrat srečal, ko je stopil v lokal blizu televizije. Nekoč se je že povsem odločil, da se mu bo približal, a se mu na koncu vseeno ni. Se mi zdi, da je tako prav, pravi danes. Prav, da se nisva nikoli ‘poznala’; ta distance dela to nagrado zame še žlahtnejšo, opiše Vincenc svoj občutek iz spomina.
Vinko, ki je v resnici Vincenc. Ljubo mu je, če ga tako pokličeš.

Senzibilna iskrenost in Vincencova rahločutnost ob vsaki besedi, ki jo postavim v vprašanje, je večer spletla v enega najboljših literarno-človeških klepetov v zadnjem času. V večer, ki te kljub intenzivnosti nič ne vzame. Le napolni te, da potem odletiš z novo zalogo volje pod krili.
Vincenc M., hvala.

Vtis s tretjega večera Novopisi na Wolfovi ( leto 2011).