Kadar ne počnem nič drugega ... rišem.

 Divjelasa

 Slap

 Ogenj

 Nevihta

 Plesalka

Nedokončana

PLAMEN NA 'E' ali HVALNICA EROTIKI

Jelka Ovaska: Severnica nad Olimpom

Svetovni splet je stvarnost, ki jo sebi v prid vse pogosteje uporabljajo tudi starejši. Tako danes ni nič neobičajnega, če sta se sosedova Micka in njen Janez našla 'po računalniku.' Veliko manj običajno pa je, da Micka in Janez o svoji na novo odkriti povezanosti, morda celo ljubezni, še manj pa erotiki, ki jo ta med njima zbuja, govorita naglas. Saj jima ni treba, seveda ne; dokler v tej in medsebojni erotiki znata uživati, ko sta njuni telesi sami drug z drugim, ko se njuni želji dotikata, ko njun zrel svet ni tudi odpadel cvet …

Pa četudi Janez, nekoč močan kot žrebec, danes ne more več; Micka pa, napol ubita od nestrasti do bivšega moža, še komaj vztraja nad gladino v erotiki mogočega.

In na tem mestu se lahko preselimo v čudovito Provanso, kjer se Jelkina junaka – Finka in Grk – srečata po večmesečnem dopisovanju. Spiros, nekoč mačo z bikom znanim med mnogimi Grkinjami in negrkinjami; vdovec, ki je svojo Ateno nekoč ljubil, tako kot je ljubil vse ženske pred in po njej. Z močjo moškega, ki se udejanja v slehernem vrhuncu izpuščene tekočine … Zdaj ljubi Rubensove Tri gracije, zato mu prijatelji pogosto pravijo Rubens. Rubens, ki ne more več .. a tega seveda ne pove nikomur, razen Finki Aino. Napiše ji v enem od pisem, veliko prej preden se srečata.

Aino pa je:

“Ženska, čudovita ženska, ki sem jo pravkar spoznal in je ne bi hotel imeti za ljubico,« je Spiros še vedno mrmral predse.
»Zdaj vas pa sploh ne razumem, gospod.«
»Ženska življenja, vendar,« se je vmešal Viktor in ugotovil, da si lahko neopažen nalije nov pastis.
»Ženska, polna življenja,« ga je popravil Spiros, »jaz pa s prijateljem v globokem mirovanju,« se je obvezani prst pomenljivo nagnil navzdol.
»Olalá,« je takoj uganil barman. »Ta pa ne bo lahka.«
…

Barmanu Viktorju je bilo vsega dovolj. Ta dva cmeravca že ne bosta ogrozila zdravilne slave njegovega pulta:
»Spiros, povem ti staro modrost: najboljši afrodiziak je prava ženska v pravem času na pravem mestu. In pika.«

Spiros je vzel pot pod noge in naravnost v hotel, kjer je bivala njegova kraljica erotike. Le da tega takrat še ni vedel. Tako kot morda Aino takrat še ni vedela, kako zelo je med njima že v pismih zacvrčalo življenje, ki so ga znali le bogovi.

Pijeta grški Uzo, jesta finske piškote in se raziskujeta. Skozi  telo v dušo in skozi dušo nazaj na telo. Čeprav Spirosov prijatelj še trdno spi, Aino svojega Grka polni s svojo žensko polnostjo in mu vsak trenutek brez besed dopoveduje, da za njun raj ni potreben trd most, tja lahko gresta tudi po mehki brvi …

Njuno popotovanje po labirintih erotike se levi v prosto polje doživljanja drug drugega, do obisti predaje, ki ni v ničemer povezana s seksom kot takim. Erotičnost tudi govorita, kadar je potrebno in v njej molčita, kadar je tako prav. Bralec ali bralka pa - mlad, starejši, še starejši, … z avtoričinim jezikom in zgodbo dobi priložnost popotovanja skozi sebe. Priložnost spontanega izpraševanja občutenja sebe kot erotičnega bitja. »Erotična bitja smo od rojstva do smrti!« pravi Jelka Ovaska. Smo, ampak … ali kot taka tudi živimo?

Ko prebereš Severnico nad Olimpom veš, da je škoda, če ne … In kako lepo je lahko življenje, ne glede na zgubanost telesa, če svojo erotiko živimo. Za oba.

Skratka – pred nami je zgodba, ki oživlja erotiko med starejšimi, vse druge pa glasno in erotično opominja, da je plamen, ki se začenja na 'e', še kako vredno živeti. Vsak dan.