petek, 29. april 2011


RUMIJEVA ZGODBA 


Če postaneš zima,
boš začutil prihajati pomlad.
Če postaneš noč,
boš vedel, da prihaja nov dan.


Daljnega leta 1207, se je na vzhodnem delu antičnega perzijskega cesarstva, na območju današnjega Afganistan, rodil deček … Njegov oče je bil moder sufi, mojster islamskega misticizma – t.j. sufizma.
Ko mu je bilo pet let, so z družino pred Mongoli prebegnili najprej v Bagdad, kmalu za tem pa v Perzijo na področje današnje zahodne Turčije.
Deček je odrastel, se pri 19-ih prvič poročil in se naselil z družino v mestu Konyi, v mirnem predelu Anatolije, ki se je imenoval Rum (danes del zahodne Turčije) in je pesnik po njem dobil ime. Rumi Jalal ad-Din …
»Jalal« pomeni veličanstvo, »din« pa religijo, njegovo ime torej pomeni veličanstvo religije.




Leto po očetovi  smrti, l. 1232 je postal učenec sufijskega mojstra, ki se je  tudi sam učil pri dečkovem očetu.
Sprva je bil nadarjen teolog in bister učenjak. Ko je začel poučevati, je postal priljubljen sufijski učitelj. Poročil se je še enkrat in imel štiri otroke.
Rad je igral na piščal, pogosto so ga videli vrteti se v ekstatičnem plesu in spontano »izlivajoč« pesmi.
Leta 1244 postal duhovni učenec derviša Shamsuddina; takrat je »umrl« za vse razen za Večno, začel je pisati pesmi.


Ker so bili številni Rumijevi učenci razočarani, ker je Rumi preživljal veliko časa s Shamsuddinom, je ta močan in skrivnosten sufi, po treh letih brez razlage izginil.
Izjemno vzorno duhovno prijateljstvo med učiteljem in učencem je povzročilo pri številnih Rumijevih učencih, ki so bili nanj pretirano navezani, veliko razočaranje, ker je Rumi preživljal veliko časa s Shamsuddinom v mističnih pogovorih.

Nekega dne so se Rumijevi učenci potožili zaradi učiteljevih potovanj in njegove pogoste odsotnosti.
»Manjkaš nam, kadar te ni,« so mu rekli, »svet je prazen, ne vemo, kaj bi, in smo neznansko žalostni.«
Rumi se je razjezil in jih grobo odpustil, celo ozmerjal jih je. Sina je njegov odziv začudil in vprašal ga je, zakaj je tako ravnal z njimi.
»Zato, ker me v resnici ne ljubijo,« je odgovoril Rumi.
»Ampak seveda te ljubijo! Zato so tudi žalostni, kadar te ni.«
»Pravijo, da so vedno žalostni, kadar me ni,« je nadaljeval Rumi, »nenehno so žalostni. Ampak povej mi: me imaš rad?«
»Seveda, oče, rad te imam.«
»In povej mi, ali med mojo odsotnostjo ne doživiš tudi trenutkov radosti?«
»Seveda jih,« je odgovoril sin.
»No, vidiš,« je dejal Rumi, »jaz sem tudi ta radost. In oni je ne zmorejo občutiti.«


Rumijev učitelj se je po skrivnostnem izginotju za kratek čas vrnil, a zaradi sovražne napetosti, ki se je ustvarila med učenci Rumija, je kmalu za vedno izginil.
Rumi ga je dve leti iskal, dokler se ni vdal v izgubo učitelja in se vrnil v Konyo. V celoti je svojemu učitelju posvetil več kot 45000 verzov.

13 let po ločitvi od svojega učitelja je napisal svoje glavno delo v sedmih knjigah Mathnawi (tudi Masnavi), ki mu pravijo tudi 'perzijski koran', saj je v 25.000 rimanih verzov prelil sufijsko modrost, ki jo je že veliko prej zapisal njegov oče v svojem veličastnem delu Ma'arif, sam pa jo je še požlahtnil.

In nekega dne se je pesnik Rumi pogovarjal s svojimi učenci o glasbi. Eden od njih ga je povprašal po skrivnosti afganistanskega glasbila rubaba, ki ga je Rumi očarano poslušal.
»Zakaj ima ta melodija tolikšen čar in tolikšno moč?« je vprašal učenec, ko je poslušal nekega glasbenika, ko je igral na to glasbilo.
»Ko zaslišim to melodijo, »je rekel Rumi, začutim, zahvaljujoč rubabu, kako se premaknejo vrata raja.«
»Mi tudi!« je povzel učenec. »Tudi mi slišimo to melodijo, slišimo rubab, slišimo tudi zvok vrat raja, vendar ne dosežemo zamaknjenosti. Zakaj ne?«
»Razlog je preprost,« je pojasnil Rumi. »Jaz slišim, kako se vrata raja odpirajo, vi jih slišite, ko se zapirajo.«

Rumi je učil, da je treba gledati muslimane, kristjane, žide in zoroastre kot enake med enakimi.
Tisti, ki se ravna po tej tradiciji, se imenuje sufijski iskalec, sufi ali derviš. Klasična definicija opisuje sufizem kot 'znanost, ki preoblikuje srce in ga odtegne od vsepovsod razen od Boga'.
Osnovno vodilo sufizma – kako pomagati vsem ljudem na svetu ne glede na vero, ga dviguje nad religije.

Po Rumijevi smrti, 1273.leta v Konyi, so njegovi privrženci organizirali red Mevlevov … imenovanih tudi red plešočih dervišev.


Ni komentarjev:

Objavite komentar