sreda, 6. april 2011

BESEDJA 3: Biti v dvoje, v pesmi dveh



S Sašo Pavček, ob izidu njene Obleci me v poljub

Obleci me v poljub,
ko grem s korakom trudnim
spet zvečer na oder.

Osupljivo iskrena, preprosto neposredna, ranjena in hkrati srečna, prihaja Saša Pavček, prvakinja SNG Drama, večkrat nagrajena pisateljica in profesorica na AGRFT, na še enega od ustvarjalnih odrov življenja. Na oder poezije.


Ne reci mi,
naj se držim,
ne pljuvaj mi za vrat,

ne drži fig za srečo,
samo poljubi me
in me pusti samo.
(Poljub kostum, Obleci me v poljub, Založba Miš)

V svoji prvi pesniški zbirki Obleci me v poljub, Saša Pavček pripoveduje svojo zgodbo o ljubezni. V svoji univerzalnosti pa je lahko ta zgodba tudi vaša, moja, njegova.




Saša, se spomniš kdaj je nastala tvoja prva pesem?
Nekatere pesmi, zbrane tudi v tej zbirki, so stare več kot petnajst let. Pisati sem začela pravzaprav že kot najstnica, kot gimnazijka. Kasneje na akademiji pa tudi zdaj včasih, kakšno pesem zapišem v dramska besedila, ki jih trenutno  študiram, doslej še največ v tekst Dostojevskega Bratje Karamazovi, inspirativen pisatelj in dolga predstava, moja vloga v njej pa na srečo manjša. Dolgo nisem imela niti časa niti potrebnega poguma ter miru, da bi se v svoje pesmi  resnično poglobila. Potem pa sem na literarnih večerih ob izidu moje prve knjige z naslovom Na odru zvečer (Založba Miš, 2005), v sproščenem vzdušju včasih povedala tudi katero od svojih pesmi. Tako so me pri Založbi Miš  - tu gre zahvala prav njim – spodbujali k objavi pesmi in me hkrati potrpežljivo čakali kar nekaj let, da sem bila pripravljena dati te pesmi ven … in vam.

Omenila si, da pogosto pišeš zase. Samo zase. Kaj je bilo tisto ključno - kaj se je zgodilo, da si se odločila podariti te pesmi tudi drugim?
V življenju navadno obžaljujem stvari, ki jih nisem naredila, ne tistih, ki sem jih, četudi sem zagrešila napake. To je eno od mojih vodil - tvegati, spustiti se v neznano, popolnoma se predati stvari, ki jo delaš. Dati nekaj zelo svojega brez pričakovanj v dar drugim, ne pa to sebično zadržati zase in se ob vsem ne slepiti, da je za vse še čas.
Poezija je za razliko od drugega mojega dela najbolj osebna, najbolj ranljiva, je esenca moje biti. Tveganje je tu največje in hkrati mi pomeni največji izziv in najvišjo predanost. Pri  igralskem delu mi dajejo besede drugi, sprva so mi tuje, in jih potem udomačim, da postanejo moje; pesmi pa so kot neka notranja substanca, ki je čisto moja, čutim jo, a je še ne poznam, je skrivnsot, ki jo odkrivam z lastnimi besedami. Kot bi tipaje risala zemljevid svoje duše, v želji, da bi še kdo sprehodil po teh poteh; želja, da bi kdo delil pogled na pokrajine,  barve in stiske prerašča sramežljivost in dvome. Čutim jo kot darovanje, daš in ne se vprašaš, koliko te je stalo, da si darilo izumil. Tudi tveganje, da bo darilo obležalo neodvito, nevšečno tistemu, ki ga poklanjaš, je tu povsem drugotnega pomena. Hoditi, izumljati, opazovati in dihati v ritmu stopic, je bila moja pot, velikokrat naporna, polna dvomom, stranpoti, zastojev, a tudi užitka, veselja v napredovanju, postopanju in prispetju v spevnost pesmi.    
Priznam, da mi je sedaj po izidu lažje kot prej, zadovoljna sem, rešila sem se bremena zastoja in nenehnega premlevanja verzov, moja glava in duša sta lažji, očiščeni mrgotanja teh besed in pripravljeni, da se morda začne nekaj novega. Očitno pa dolgo odlašanje in zorenje ni bilo odveč, saj so v slabem mesecu prodali štiristo  izvodov od tisočih, kar je za naš prostor nepričakovano in razveseljivo. Morda je k temu pripomogla tudi priložena zvočna knjiga, kjer interpetiram celotno zbirko in je tako bolj dostopna tistim, ki za branje nimajo časa in raje poslušajo.  
      
Na platnici svoje prve knjige - Na odru zvečer, zapišeš vprašanje zakaj igralka? Se je zdaj – ob izidu zbirke vaše poezije – morda pojavilo vprašanje zakaj pesnica?
Ne, nikoli se tega ne sprašujem. Tudi same sebe ne morem poimenovati kot pesnice. Moj poklic je poklic igralke.  Mislim, da lahko o tem ali je nekdo pesnik ali pisatelj sodijo bralci skozi čas, - takrat, ko se odplakne tisto, kar ni bilo vrednega in se delo ovrednoti objektivneje.

Rasla si obdana s čudovito poezijo. Je dejstvo, da je tvoj oče Tone Pavček, izjemni pesnik in ustvarjalec, zate kdaj pomenilo tudi kakršne koli vrste pritisk? Je morda tudi to razlog, da si kot pesnica do zdaj 'molčala'?
Brez dvoma sem čutila težo, odgovornost in večno nedodelanost svojega dela.   Hkrati pa se mi zdi - tako kot je moj oče napisal v eni svojih čudovitih pesmi: vsak človek je zase svet  - da je pomembno, da vsak živi svoje življenje z darovi, ki so mu bili dani in da teh ne zanemarja. Ko sem kasneje premišljevala o tem, sem spoznala, da če sama čutim kot čutim in če svinčnik na nek način sam zapisuje misli – pa čeprav potem potrebujem veliko časa, da pesmi dodelam, jih uskladim, izčistim, saj sem zelo zahtevna do sebe - se mi zdi, da so lahko namenjene tudi drugim ljudem. Da bi le komurkoli lahko služile! Našla sem svoj smisel, zakaj in s tem tudi motiv, da svoje osebne zadrege in družinsko navezanost odmislim. Izjemno sem vesela, da mi je to uspelo – da sem se tega osvobodila, saj gre tu tudi za osebno osvoboditev. Res je seveda tudi, da sem obremenjena s pesmimi brata, ki je bil sijajen pesnik. Njegova pesem Blues je ena najlepših ljubezenskih pesmi, ki sem jih kadar koli v življenju prebrala. A kot sem že rekla – jaz sem jaz, seveda kri ni voda, a kljub temu je moja kri moja in tako to je. (nasmeh)
To je blues, ki prihaja z nočjo.
To je žalostni blues, najčudovitejša pesem.
Pomirjujoče valovi po zraku, staplja se vame, me polni.

Napisan je z barvo večerne zarje na travnike tvojih oči.
Šelestenje tvojih las mu je glasba,
gib tvojih rok je nežni ples nanjo.

To je blues, ki prihaja z nočjo in traja na veke.
Blues, ki ne pozna juter.
Umirajoči blues, moja najljubša pesem.
  (Marko Pavček, Blues iz pesniške zbirke Z vsako pesmijo me je manj)

Kdaj veš, kaj je tisto kar te prepriča, da je tvoja pesem končana, da je dovolj izbrušena?
Besede dojemam čutno. Osnova je gotovo iskreno emotivno stanje, iz katere izhaja pesem. V tem ne prenesem nobene potvorjenosti. V iskanju oblikovnega, metričnega, zvočnega skladja iščem čutno harmonijo s svojo notranjostjo, tako z občutjem kot z mislijo samo. Včasih se zgodi, da dolgo iščem skadje v verzih, razporeditvi v kitice, skušam biti čimbolj nenasilna do svoje notranjosti in hkrati čimbolj čista v zunanjem izrazu.
Premišljujem tudi o percepciji bralca ali poslušalca, verjetno ta naravnanost izhaja iz narave igralskega poklica, kjer je kljub notranjemu svetu končen izraz  vendarle namenjen gledalcu. Želela sem, da se bralec ne sprašuje po nepotrebnem, zakaj taka formalna ureditev, kaj hočem reči, zakaj tak zapis; sem dokaj prijazen človek in bralca ne želim brez potrebe mučiti z dešifriranjem mojih prezapletenih misli, ki včasih zelo skačejo in so jasne le meni.
Glede oblikovne končnosti le še to: ko si je pevka Darja Švajger zaželela peti prvo pesem zbirke Poljub kostum, sem jo seveda prepesnila, upoštevaje zahteve po čistem metrumu, refrenu, rimah, številu kitic, spevnosti vokalov. Delo ni bilo enostavno, a me je zabavalo, odločila sem se, da bo imel vsak verz šest zlogov kot beseda poljub šest črk, ritem tričetrtinskega takta bi ta metrum  lahko ujel. Njena pesem je zdaj drugačna, kljub isti vsebini, sporočilu, notranjem življenju. Izvirna oblika pesmi je bolj namenjen branju, živemu govoru, tudi šansonu, njena inačica pa spevni popevki.
Skratka, zadovoljna sem, če spontano ujamem ritem, ki je izraz mojega notranjega utripa, metrum se včasih skada, včasih ga v iskanju živosti pomena namenoma kršim. Nekatere pesmi so bolj namenjene branju, a večimoma stremim, da njihova barvitost in zvočnost izgovorjene besede igrivo zadene v črno, da nima slepih rokovov in ni preobložena. V želji, da deluje organsko imam včasih raje notranje rime, asonance namesto končnih rim. Če mi notranje emotivno stanje narekuje formo soneta,  se tega držim, na silo ne tlačim besed v nobene spone, to me fizično boli. Ko začutim svobodo v pesmi, ko se zlije in zapoje, je bliže njenemu zaključku. Konec je vedno odraz nekega trenutka, ko me snov ne vleče več, ko pač najbolj tenkovestno poslušam in kar slišim, zapišem in ne poslušam več.   




Oblekla si nas v poljub - v iz emotivnih drobcev življenja sestavljeno ljubezensko zgodbo, kjer je na piedestalu pogosto dvojina. Kaj ti, kot ustvarjalki, pomeni dvojina?
Zdi se mi, da človek, če je sam, ni popoln. Popoln postane šele v odnosu z drugim človekom – naj bo to ljubezenski odnos, naj gre za materinsko, očetovsko ljubezen, naj gre za prijateljstvo, ljubezen do staršev … Zdi se mi, da šele skozi drugega spoznavaš samega sebe in tudi si. Dajanje drugemu se mi zdi največje darilo, saj s tem ko daješ, prejmeš. To mehko valovanje je življenje samo.
Je bila to, da je ljubezen svilena nit te pesniške zbirke, zavestna odločitev?
To se mi zdi popolnoma nemogoče. Nasploh pojmujem poezijo, morda za razliko od igralskega poklica, za izrazito intimno, neracionalno, instinktivno početje. Kar me vznemirja, kar me preganja, to zapišem, kar je lahko že vse ali pa še nič. Zagotovilo za kakovost napisanega ni samo instinktivnost, navdih, je le izvor, a ne nujno tudi pot. Očitno je ustvarjalnost zelo muhasta in je za pisanje potrebno tudi zelo veliko discipline, notranje čistosti in hkrati nonšalantne igrivosti poleg obveznega navdiha. Denimo, komedijo Al' en al' dva? sem napisala po naročilu, presenečena sem, da niti ni bila slaba, ker ima zelo veliko humorja in neko svojo prismojeno filozofsko noto, napisana je za igralca Aleša Valiča, ki jo je zelo rad in več kot stokrat odigral, pisanje me je zabavalo in mučilo hkrati. Tudi pisanje pesmi je lahko zelo mukotrpna in precej utrudljiva, občutljiva zadeva, še zdaleč ni le tako, ko ti nekaj pade na pamet in potem kar je, no če je sreča, se tudi zgodi, a večinoma bolj ne. V niansah je včasih tektonski premik, metafore letijo in včasih nisem dovolj nežna, da bi jih pravočasno ujela. Seveda je pesmi treba urediti v dramaturško celoto. Občudujem dobro dramsko zgradbo, da se dogajanje začne s sprožilnim impulzom, da pride do vrha napetosti in da se potem steče ter, da vmes prihaja do presenetljivih preobratov.  Dobra zgodba me navdihuje in sem jo skušala najti v zbirki kakor tudi v pesmih samih. Pesmi tako zapisujejo ljubezensko zgodbo, ki bi lahko bila moja osebna, se pravi realna in fiktivna hkrati in ker je tako zelo moja - upam, da lahko postane tudi univerzalna za žensko dušo. Pa tudi za moško. Ravno tako se mi zdi, da se moški prepoznajo v ljubezenskih čustvih kot ženske. Enako v osvobojenosti svojih notranjih stanj in spon.
Tvoje pesmi o ljubezni so tudi pesmi o radosti. Če se muka že prikrade, jo ujame svetel veter radostne spremembe in življenje ter pesem spet zasijeta v radosti … Zdi se, da v prepletu svetlobe in teme občutenj, vsakič znova prevlada svetloba. Je za to potrebna posebna moč, tudi v življenju?
Svoje bivanje občutim kot boj s temino in dopuščanje, da se zgodi, kar je namenjeno. Občutljivemu človeku je velikokrat jasno tisto, kar je skrito, kar se sluti v prihajanju, a  življenja se ne da živeti polno, če si ne upaš zadihati v trenutku, si dopustiti živeti polno tudi srečo in radost ter zdržati trenutke bolečine z mirom in dostojanstvom. Moj temperament je vsled temu nenehnemu boju svetlobe s temo bolj vihrav, z večjimi vzponi in padci, a če se poslušam, najdem v tem žuborenju tudi mir in svobodo. A z njo pa je večkrat tako, da je težje živeti svobodno kot v okvirih, za to potrebujem več moči in poguma, večjo odgovornost do sebe in drugih, a se mi zdi, da je to bližje moji naravi in krepi ustvarjalnost.  Je že tako, da je za vztrajanje v svetlobi potrebno več energije kot za obup, več notranjega ognja in veselja do življenja, ki ni vedno lahko in ne vedno radostno. Je pa temina lahko plemenita, če ne škodi drugim. Kakor koli že, v svoji svetli inačici sem za okolico in zase bolj koristna, imam se raje in zdi se mi, da me imajo tudi soljudje radi tako. Tako sem ljubezenskim pesmim  včasih iz tega prepričanja namenoma narisala nasmeh namesto solze, a tu so tudi pesmi o osvobojenosti duše, ki so sledile iz tega stanja optimizma.
Osupljivo iskrena si – razgaljena v svoji milini in zmožnosti ljubiti, odpuščati, razhajati se … je ta poezija, ko jo interpretiraš ob glasbi, zdaj kaj manjši del tebe? Si jo 'dali ven', ali še ostaja v tebi in budi podobna občutenja kot  takrat, ko je nastajala?
Noben trenutek ni enak prejšnjemu, nikoli ne damo enako število zrnc sladkorja v kavo, ki jo postrežemo dragi nam osebi, a želja, da naredimo nekaj lepega, ostaja. Trudim se tudi, da nisem navezana na sadove svojega dela, da dokančano delo pustim ljudem, ki jim morda nekaj pomeni ali pa tudi ne. Da se obremenjujem za minulo delo, ki ga ne morem več spremeniti, da se,  denimo, za slabše odigrano predstavo, slabše napisan stavek ali verz po nepotrebnem ne žrem v nedogled, raje uvidim, kaj bi lahko bilo boljše in skušam ob naslednji priliki popraviti, če se da. Drugače si rečem, v danem  trenutku sem iskreno segla do samo do tu, torej to skromno sprejmem. Rada ostajam odprta za življenje in čudeže, ki jih prinaša.
Ljubiš morje?
Da, izjemno rada imam morje, jezera, reke, potoke. Rada imam tudi sneg, gore, gozdove, barve, zvoke, živali, človeka v njegovi krhkosti. Mislim, da so pesniki najbolj prvinski ekologi, iskreno občudovanje in tenkočutno prisluškovanje naravnim zakonom je bil vedno vir njihovega navdiha. Tudi mojega. Ko sem nekoč imela srečo, da sem zagledala barvo svoje duše, mi je postalo jasno, da sem bolj povezana z morjem, kot se mi je zdelo. Odtlej ga dojemam bolj prijateljsko ne glede na nevarnost globin in muhavost vremena. Človek je ocean in zemlja, je zrak in ogenj, le v drugačnih količninah.
V čem je ta oder, na katerega prihajaš s svojimi pesmimi v spremljavi glasbene zasedbe treh odličnih glasbenikov, drugačen od gledališkega odra, na katerem te lahko spremljamo že več desetletij?
Že več kot trideset let sem igralka in ta oder, ki mi ga pomagajo polniti glasbeniki je precej drugačen od gledališkega odra, kjer igram. Najbolj moj je, posebej drag, zato ker se mi zdijo vsi trije glasbeniki:  Aljoša Rijavec na klavirju, Šemsudin-Dino Džopa s kitaro in Jan Oršič z bas kitaro, darilo mojega življenja. Morda se to sliši patetično, a tako mislim. Izjemno hitro in z veliko predanostjo je z improviziranjem ob mojih pesmih nastala krasna glasba. Prav ta glasba je doprinesla, da lahko izvajam svoje pesmi na tak način - v obliki lepe gledališke predstave ne glede na to, ali nastopamo na klasičnih odrih, v knjižnicah, ali kje drugje, tu se čas za eno uro ustavi in gledalca prestavi v prostor emotivnosti. Mislim, da smo ujeli harmoničen spoj glasbe in poezije, saj se mi zdi, da bi utegnila biti samo moja beseda za marsikoga predolgočasna. Vsi trije glasbeniki so samostojne umetniške osebnosti in skupaj dodajo dodatno vsebino tako mojim pesmim kot mojemu igralskemu nastopu. V velik navdih so mi.


Praviš, da je ljubezen najbolj prvinska in ji nikoli ne pridemo do dna. In če zdaj, ko pripoveduješ svoje pesmi, ko so te napisane in izgovorjene - se ti zdi, da si kaj bliže tej globini brez dna?
Ljubezen je vseobsegajoča misel, ki zaradi svoje silnosti izpodriva vse ostale. Sprejemam jo, se ji še vedno čudim in upam, da mi jo bo dano še izpovedovati in jo dajati v vseh njenih čudežnih oblikah. 

Pogovor s pesnico in igralko Sašo Pavček je nastal v soju gledališko- glasbenega večera poezije, Obleci me v poljub, v Mestni knjižnici Otona Župančiča.
Fotografiji: Jernej Babnik, KOŽ

Ni komentarjev:

Objavite komentar