12 Mravljična (ki)slina

(odlomek iz romana Mravljinci)

Nenadoma se je, kot bi z jasnega neba nekje v daljavi začelo deževati, zaslišalo prasketanje. A to ni mogel biti dež, saj je sonce še vedno pripekalo. Na njuna gola, s soncem obsijana stopala, ki sta jih zdaj molili izpod strehe, ni padla niti kaplja. Spogledali sta se, zadržali dih, da ju zvok dihanja ne bi motil pri poslušanju in prasketanje se je še pojačalo. Takrat je čez Aishine vzorce na stopalih zakorakala mravljica, potem še ena in nenadoma se je čez njene porisane narte pomikala četica temnih živalic. Aisha jih je mirno stresla s stopala, a čez nekaj sekund so bile mravlje že na njenem drugem stopalu, lezle so ji že tudi proti kolenom, da je z ihto vstala in si stresala noge. Ko je vstala in se čisto malo premaknila, se je del njenih stopal pogreznil in čeprav je stala v mehkem, jo je začelo pikati in grizljati. Naglo je prestopila še bolj vstran, Neca, ki je bila zdaj od Aishe oddaljena za dolžino roke, pa se je nagnila v smeri odkoder je prihajalo prasketanje, se obrnila na kolena in po vseh štirih sledila zvoku. S podesti, na kateri sta sedeli, se je vila potka obdana z majhnimi smrekicami, za katere je babica pravila, da so čudežne, saj je seme zanje prineslo od nekod kar samo. To ni sicer nič čudnega, bolj čudno je to, da so zdaj rasle skoraj v popolni vrsti na obeh straneh, kot bi jih nekdo namerno tako zasadil ... A babica jih ni.

Neca se je zdaj, še vedno na kolenih, ustavila med prvo in drugo smrečico, ker je bilo tam prasketanje najmočnejše. Dvignila je spodnjo vejo smrekice. »Uau! Od kdaj pa ve tukaj?« se je presenečeno odzvala na ogromno mravljišče, ki ga je zdaj prvič videla. Vrh kupa iz smrekovih iglic in zemlje je bil tako visok, da se je skoraj dotikal prve smrekove vejice. Z roko je segla pod spodnje vejice in jih dvignila – veliko mravljišče se je raztezalo še daleč naprej, tudi okoli drugih smrekic. Bilo je zares ogromno mravljišče, ki je spuščalo nenehen zvok prasketa, celo zanjo povsem novega zvoka ob hišenki. Ob koncu babičinega vrta, kjer se je začenjal iglast gozd, so se pogosto pojavljala mravljišča. Babica jih je puščala čisto pri miru. Mravlje so izjemno pomembne za vzdrževanje naravnega reda, je vedno pravila. A tako blizu hiši in obenem tako velikega mravljišča, ki je spuščal tako predirljiv prasket, tega Neca še ni videla. Dvignila se je na noge, se obrnila, pobrala malce debelejši ostanek vejice in namignila Aishi naj pride bliže. Aisha se je bosa počasi, tiho prikradla k mravljišču in se ustavila na varni razdalji, da ji mravlje niso še bolj lezle pod tuniko. Z zanimanjem je opazovala, saj tudi ona tako velikega mravljišča ni še nikoli videla. Kaj šele slišala. Neca je z vejico pobezala mravljišče, da so se mravlje vznemirile in nekaj jih je s svojimi telesi objelo vejico. Potem jo je dvignila, z njih stresla mravlje in jo obliznila. Aisha se je namrščila in naprej opazovala kaj počne njena nova prijateljica. Neca se je spet sklonila proti mravljišču, narahlo zapičila vejico z druge strani, jo dvignila, otresla, da so mravljice z nje popadale nazaj na mravljišče in se dvignila k Aishi.

»Bi?« ji je pomolila vejico, ki se je na koncu svetila kot bi bila na njej strnjena slina. Aisha je prikimala, iz Necine roke počasi vzela vejico in jo še počasneje nesla k ustom. Potem pa se je ustavila in jo, ne da bi jo obliznila, približala k nosu, jo povonjala in pri tem očitno pregloboko vdihnila. Nenadoma se je njen obraz skremžil in solze so ji zalile oči, saj jo je v nosu tako zapeklo kot bi vanj potegnila ogenj. Neca se je začudila, saj tega, da bi ji pritekle solze, ker bi polizala mravljično kislino še ni doživela. A Aisha jo je povohala, ne obliznila, se je spomnila. Aisha se šokirano nasmehnila in med smrkanjem pomolila vejico nazaj Neci. Ta je obraz spet približala mravljišču, kjer se je vse dogajalo kot po tekočem traku. Vznemirjenje, ki ga je prej povzročila z vejico se je že poleglo in na robu mravljišča, ki je bilo še obsijano s soncem, je Neca opazila nekaj podobnega bubam. Sem so jih prinašale mravlje delavke. Bube so prinašale na sonce, zato da se bi iz njih razvile nove mravlje, kot ji je nekoč pravila babica. Neca kar ni mogla odmakniti pogleda z mravljišča. Toliko jih je že videla pred tem, a to zdaj je bilo drugačno, skoraj veličastno. Morda tudi zato, ker je bilo to njuno skupno odkritje z Aisho, ki se je prav tako spustila na kolena in se potiho čudila.

»Mravljična kislina menda dela čudeže,« je rekla Neca med oprezanjem okoli mravljišča. »Pa solzne oči tudi, očitno!« je še dodala in se skoraj opravičujoče nasmehnila Aishi.

Aisha je poznala neizrekljivo dobro organiziranost mravelj. Očeta je pogosto slišala govorit o tem,  da če je v podjetju vse prav, je tako kot v mravljišču. Vsak ima točno določeno nalogo - vsak opravlja svoje delo, se ne vmešava v delo drugega in potem je vse v redu. Tako nekako je razpredal, ko sta zvečer sedela z mamo na velikem pokritem balkonu z umetno travo, oče je kadil cigareto za cigareto, mama pa je kuhala čaj kar v kuhalniku zraven. Včasih, ko je bil hrup s ceste posebej močan, sta morala zapreti stekla na robovih balkona, da sta se lahko pogovarjala. In le takrat je Aisha slišala, o čem se pogovarjata. Oče je pogosto zvenel zaskrbljeno, saj ni želel narediti vsega tistega, kar so od njega zahtevali. Kdo natančno je od njega zahteval te stvari, Aisha ni vedela. Ko ga je nekoč vpašala, kdo hoče od njega nekaj, česar sam noče, je le zamahnil z roko in odgovoril, da je to nekdo, ki ima več moči kot pameti. In tu se je pogovor zaključil, čeprav je oče Aishi navadno vse zelo podrobno pojasnil. Razen o poslih. O teh z njo ni nikoli govoril. Saj je v resnici tudi niso zanimali. Jezna je bila na 'posel', ki jih je pripeljal v mesto in jim ukradel dom na robu peska, kjer je tako rada živela. V mestu se ji je zdelo, da je ves čas pod nadzorom. Celo doma, v stanovanju, ji je oče kdaj pa kdaj postavil prst na usta kot bi ji želel neslišno reči naj bo tiho. Večino tega ni razumela, čutila pa je, da se je tudi oče spremenil odkar so prišli v mesto. Prej sta se z mamo veliko smejala, zdaj pa sta na balkonu pogosto dolgo v noč pritajeno klepetala in mama je včasih jokala. Oče pa je kadil, kadil ... Toliko je kadil kot prej nikoli. Ali, Aishin bratec, je vse te pogovore prespal in pogosto mu je zavidala to brezskrbnost. Ko se je na ulici pod balkonom začelo bliskati, ko je gorelo in ko so se prvič zaslišali streli, je Ali spet spal, Aisho pa je vrglo pokonci, saj bi se ji ob tem skoraj ustavilo srce. Takrat se je vse začelo, a o tem zdaj ni želela razmišljati. Odrinila je temno misel in pogledala za Neco, ki je s smrekovimi vejicami označevala navidezne robove mravljišča, zraven pa nekaj mrmrala v svojem jeziku.

»Pa tukaj jih je na desettisoče ... Kdaj jim je uspelo zgraditi vse to? Pa saj jih nisem spregledala, še nekaj dni nazaj jih ni bilo tu ...« potem se je zavedla, da jo Aisha gleda in nima pojma, kaj govoriči, zato je vse povzela še v angleščini.

»Nikoli še nisem videla tako velikega mravljišča. Koliko mravljične kisline na kupu. Hm, za kaj je ta že tako koristna …Vem, vem, da nekaj je ... le zakaj nisem tega vprašala babice!? »

»Pa vprašaj očeta, on veliko ve. Mojemu očku je vedno povedal dobre stvari.« je Aisha napol zamišljeno svetovala.

»Ne se hecat! Moj oči še ve ne, da mravljična kislina obstaja; no, ve že, a ga prav malo briga. Važno, da ima on svoje delnice pod kontrolo,« se je Neca ognjevito odzvala na prijateljičin predlog.

Aisha ni rekla ničesar, le pogledala je stran in se pričela igrati z mravljico, ki ji je lezla po dlani.