Odlomek iz romana MRAVLJINCI ( roman o mravljah in prijateljstvu) 

Že zvečer pa je oče naznanil, da ga rano zjutraj čaka pot na Dunaj, tako da bosta dekleti sami, saj ima tudi mama na urniku nekaj operacijskih posegov, ki jih zaradi zahtevnih strank nikakor ne more preložiti.

»Ne bo šlo! Tudi jaz imam načrte za ta dan! FUMIN-i gremo na bazen, ker bo menda spet vroče za stalit!«  je Neca odrezavo razkrila svoje zabetonirane namene.

 »Jo boste pa s sabo vzeli in ji malo razkazali naokoli.« je predlagal oče.

»Ja, pa še v ruti naj gre v bazen!« je siknila Neca, »da se mi  bodo vsi režali, da sem tako čudakinjo pripeljala s sabo!«

»Neca!« je oče strogo izrekel njeno ime. «Zdaj pa je dovolj! Pridi sem,« je strogo pokazal z roko proti kuhinjskim vratom. Neca se je počasi dvignila s kavča in šla mukoma proti kuhinji, Aisha pa je vse mirno opazovala z roba kavča.

V kuhinji se je oče postavil k pultu, tako kot ponavadi, ko je šlo za takoimenovane resne pogovore. Poznala je to njegovo gesto, a tokrat je imel drugačno vznemirjenost v očeh. Takega ga Neca ni poznala.

»Neca, Aisha je posebno dekle, iz dežele, ki je zelo drugačna od naše. Lahko to razumeš? To, da nosi ruto je njena svoboda, tako kot je tvoja svoboda, da rute ne nosiš. Veš kaj mislim!? Ko se bo sama odločila, da je ne bo več nosila, bomo to spoštovali. Spoštovali pa bomo tudi, če jo bo želela nositi ves čas. Tudi tebe prosim, da to upoštevaš!« je resno zaključil pogovor s prošnjo, ki je bila ukaz.

»Kaj pa moja svoboda, da vsaj med počitnicami počnem kar hočem!? Ne pa da mi vsilite neko čudakinjo, ki še angleško ne zna, jaz pa naj bom njena varuška!«

»Neca, dovolj!« je bil zdaj že nestrpen oče. »Če bi ti vedela, kakšne so bile zadnje Aishine počitnice, ne bi nikoli rekla kaj takega!«

»Kakšne!? Mi pa povej kakšne!«

»Neca, Aisha je v enem samem trenutku izgubila oba starša in bratca. Ena sekunda je bila dovolj, da jih ne bo nikoli več videla. Če ne bi bila takrat pri sorodnikih, bi bomba ubila tudi njo. Take so bile njene zadnje počitnice! Se je tej tvoji pametni buči zdaj posvetilo, da tudi ona morda noče biti tu, v tuji deželi, pri tuji družini in s tabo, ki jo povrhu še grdo gledaš!«

»Saj je ne gledam grdo! Saj je sploh ne gledam.«

»Saj ...« jo je pomenljivo pogledal oče.

Očetova pripoved se je Nece, pa če si je še tako težko priznala, dotaknila. Vedela je, da so po svetu vojne, nemiri, da 'padajo režimi', kot včasih piše na naslovnicah časopisov, ki jih oče pušča na kuhinjski mizi. Vedela je, da ob tem umirajo tudi ljudje, a do tega trenutka, se ji to vse na drugem koncu sveta – tako daleč, da se nje ne tiče. Zdaj pa v njihovi dnevni sobi sedi punca, ki je stara toliko kot ona in je v eksploziji bombe izgubila starše in bratca. Za trenutek se ji je Aisha zasmilila.

Stopila je nazaj v dnevno sobo, kjer je Aisha prikimavala maminemu tihemu pripovedovanju. Mama se ji je vsake toliko nasmehnila. Neca ju je gledala in pomislila, kako dolgo si z mamo že nista sedeli takole nasproti in čenčali kot sta včasih znali. Odkar je mama odprla svojo kirurško prakso, je bila večino časa od doma; ko je bila doma, pa je bila nervozna in sitna. Že dolgo si ni vzela časa za tiste majhne stvari, ki sta jih včasih počeli skupaj. Neca se je tudi zato pred nekaj tedni ostrigla čisto na kratko. Dolgih las ni več potrebovala, saj jih z mamo nista nikoli več česali. Za to ni bilo časa! Včasih sta to počeli vsak večer, potem pa sčasoma ne več in nenadoma je imela dovolj neukročenih las, ki so se ji ponoči zapletali med prste. Hop, škarje v roke in čop las je odletel stran! Najprej si jih je odrezala pri vratu, potem pa, da bi jih zravnala v primerno pričesko, so šle škarje vse do glave ... Frizer bi to naredil drugače, seveda, a žepnine ni nameravala porabiti za nekaj takega, kar lahko naredi tudi sama – si postriže lase. Ko jo je mama naslednje jutro zagledala sredi kuhinje, je ob skledi kosmičev tako kriknila, da je oče s peno za britje vred na obrazu kot pomlajeni dedek mraz, pritekel iz kopalnice. Potem so sledile pridige, da je to uporništvo ne bo daleč pripeljalo in da kako, da je ni sram s tako frizuro ...

»Sram koga, mami? Tebe ali mene?« je Neca z vprašanjem še podžgala mamino vznemirjenje. Tisto jutro se je potem končalo tako, da Neca ni šla v šolo, mama je zamudila v službo, oče pa je zmajal z glavo, si popravil kravato in izginil v svojem velikem črnem avtu. Seveda ni nobenemu od njiju 'potegnilo', da je Neca to naredila samo zato, da bi bilo mami žal, da je ne bo mogla več česat. Niti v sanjah pa si ni mislila, da jo bo Filip zaradi njene nove frizure klical Pudl.

Prej je imela dolge ravne lase, zdaj pa so se ji okoli ušeš in ob sencah začeli vihati in kodrati. Filip, mojster izmišljanja, je takoj našel novo ime zanjo. Pudl! Za razliko od prej, ko jo je več kot leto dni klical Pega. Zdaj ima pege in kodre, nič od tega pa si Neca ni nikoli želela! Vedno je zavidala sošolkam, ki niso imele niti pegice na nosu. Tudi Aisha je imela lepo, gladko in temno, skoraj bakreno kožo, brez kakršne koli lise na njej. Morala si je priznati, da je Aisha lepo dekle. To jo je v tem trenutku še toliko bolj jezilo!

Mama je še vedno sedela na kavču in si, brez kakršne koli naglice, vzela čas za njo, ki ni bila niti njihova sorodnica. Neca je vedela, da sta bila oče in mama dobra prijatelja dekličinih staršev. Po drugi strani pa – ali nisi dober prijatelj takrat, ko se obiskuješ, ko preživljaš čas skupaj? Mama je bila ves čas tu, oče je resda odhajal v tujino, verjetno tudi k Aishini družini, mama pa ne. Torej ni šlo toliko za to, da je Aisha hči njenih prijateljev. Bolj je šlo za to, da je dekle tujka, za katero je treba poskrbeti, za tiste, ki so doma je pa tako ali tako vse dovolj dobro. Kot takrat, ko so čakali obiske! Mama je spekla čokoladni kolač, ki ga je Neca oboževala ... a se ga ni smela dotakniti dokler ti obiski niso prišli. Potem je pa dobila le en kos, ker so bili to pogosto zelo lačni obiski. Prej, ko je bila mlajša, ga je mama spekla samo zanjo, zdaj pa ne več. Zdaj ga je pekla le še za požrešne obiske, saj drugače ni imela časa, pa še takrat si ga Neca ni smela privoščiti, kot se ji ga je zluštalo. Z žlico naravnost v sredico, kjer se je vila mehka temna čokolada. Ne, zdaj je lahko dobila le odrezan kos, ki ga je morala pred obiski elegantno pojesti s svetlečo vilico za sladice. Skrajno brez veze!Tako zelo, da se je kolaču po novem raje odpovedala. Vsakič. Razen enkrat, ko so obiski odpovedali in se je zapodila naravnost proti kuhinjskemu pultu s pokritim kolačem, dvignila pokrov steklene sklede in vanj zarila ogromno žlico. Takrat jih je šele slišala, kako nevzgojena da je. Da slišiš od lastnih staršev, da si nevzgojen, je pa res malo čudno. A niso ravno oni tisti, ki so te 'nevzgojili'?

Vse to se je Neci spletlo skozi misli, ko je opazovala prizor v dnevni sobi. Prisotnost libijskega dekleta ji je še vedno parala živce. A zdaj je poznala delček njene zgodbe, ki jo je pripeljala sem. Nekaj v tej zgodbi jo je presunilo in ji dekle, ki tudi v hiši ni snelo rute z las, naredilo celo malo manj zoprno; to pa jo je v resnici še bolj jezilo.

Takrat je pri vratih pozvonilo. Bilo je pozno in Neca se je prestrašila, da je pri Filipu spet huda ura iz katere je moral zbežati. Obrnila se je na petah in šla strahoma proti vratom. Res je bil pred vrati Filip, a nasmejan in dobre volje.

»Hej, hej, sem samo prišel preverit, a potem bazen za jutri štima?«

»Nimam pojma, ker sem na grbo dobila eno punco iz puščave, ki nosi ruto in še ne vem, ali ona sploh lahko gre na bazen. Je muslimanka, pri njih je drugače.«

»Muslimanka?« je bil presenečen Filip. »Pa je nisi nikoli prej omenila!«

»Ja, saj je meni tudi niso!« je siknila Neca. »Ti mi zjutraj pozvoni, bom več vedela! Definitivno grem z vami, samo da stuhtam kaj naj z muslimanko.«

»Pa saj verjetno ima ta muslimanka tudi ime, aneda?« jo je zdaj že zbadljivo pogledal Filip.

»Seveda ga ima. Lahko noč!« mu je pred nosom zaprla vrata.

Ko se je vrnila v dnevno sobo, jo je mama vprašala kaj v zvezi z bazenom nameravajo? Neca ji je na kratko obnovila plan, da se bodo šli kopat, kasneje pa verjetno k Mirku po koruzo in na jaso Kokice. Mama se je obrnila k Aishi, za nekaj trenutkov postala in potem precej tišje, s pogledom obrnjenim stran od Libijke, Neci skušala pojasniti, da se Aisha verjetno ne bi najbolje počutila tam med golimi ljudmi, saj je vzgojena drugače. To, da se kopajo tudi oblečeni in v rutah, je Neca videla na jutjubu, a ni niti za hip pomislila, da je tudi Aisha med takimi. Saj je vendarle dekle, ne pa odrasla ženska. Tam v reportaži so se oblečene kopale le ženske, otroci pa ne.

»Pa saj se lahko odkrije, a ni tako? Oblečene se kopajo le odrasle ženske, saj sem videla na posnetkih,« je zdaj skoraj z radovednostjo vprašala mamo.

»Verjetno se nekoč tudi bo odkrila, a za to se bo sama odločila. In veš, Neca, od deklic kot si ti se v Aishini deželi pogosto pričakuje, da počno vse kot odrasle ženske. Biti štirinajstletnica tam ali tu, ni isto.«

»V čem ni isto? Saj tudi hodijo v šolo, imajo mobilce, imajo prijatelje ... saj je bilo po televiziji.«

»Nekoč bo verjetno lažje razumela. Morda pa lahko tudi Aisho, čez nekaj časa, kaj vprašaš o tem. Saj znata obe angleško. Le za zdaj ji daj še malo časa in prosim te, bodi prijazna z njo. Danes bosta spali skupaj v tvoji sobi. Bodi zlata in umakni svoje knjige s tvojega kavča v sobi, da lahko posteljem Aishi.«