Podobe peska: Iran, Jordanija, Egipt, Združeni arabski emirati

ZGODBA S PESKA (Sprehajalka 2)

2

Ni več štela večerov ob ognju, s konji, malimi beduini in drugimi člani Ahmedove izposojene družine. V hotelu Ahmedovega prijatelja ni ostala dolgo. Naslednje jutro je prišla iz sobe zabuhla od prekratke noči in skozi okno na dvorišče spet zagledala kameljo glavo na avtomobilskih vratih. Na pokrovu terenca je mirno slonel in čakal moški nizke postave. Ahmed se ji je prejšnji večer zdel višji. Kmalu po zajtrku ji je nevsiljivo prekrižal pot skozi dvorišče in ji ponudil pot v pesek. Že drugič mu je brez obotavljanja sledila. Tokrat v njegov puščavski dom.

Ob ognju so odrasli tiho, ker otroci niso. Ne ve kaj govorijo, a jih razume. Včasih kaj odgovori, vedno v svojem jeziku. Kadar govori tja v en dan, se otroci pretkano muzajo, ko spregovori o svojih ljubih tam daleč, pa ustavijo svoje male obraze, umirijo poglede in prisluhnejo. Pozorno sledijo vsaki njeni besedi, kot bi imele hipnotično moč. Mala Fatima pa se vsakič še bolj tesno privije k Mili in jo, ko pade hladna noč nad pesek, greje s svojim drobnim telesom. Kot bi vedeli, da jim pripoveduje o ljudeh, ki jih ima rada. O svojih ljudeh. Ahmed pravi, da zato, ker so otroci kot konji. Čutijo in zato vedo.

Ko se zbudi dan, se mala Fatima vsakič znova  pred njo prikaže z barvnimi kolutki preje v beli vrečici, iz katerih nastajajo zapestnice. Čeprav Mili še po nekaj tednih ne uspe splesti ničesar podobnega tistemu, kar Fatima počne miže, mala beduinka ne obupa.

Pa dajva še enkrat, ji bere iz oči. »Joj, mala, ko bi le imela tvojo voljo in brezmejno potrpežljivost, ki jo vadiš na meni … » pomisli Mila in se ji nežno nasmehne. Dekličine oči jo mehčajo.

Še kaki dve leti, potem bo tudi Fatima lase pokrila z ruto. Takrat bo postala ženska, čeprav ne bo imela več kot dvanajst let.

»Ko bom velika kot sestre, bom zdravnica,« Fatima resno naznani v napol angleščini.

»Kdaj pa hodiš v šolo?« zanima Milo, saj so male beduinke skoraj vedno tu.

»Dvakrat na teden. Dovolj je,« ji odvrne, ko jo Mila čudno pogleda.

Le kdo jo uči kaj takega, pomisli Mila. A oči male Fatime so kot mirna temna reka, ki prepriča s svojo odločnostjo. Morda pa nekoč res postane zdravnica.

Oče Mohamed svoji zadnjerojenki  še dovoli prodajati zapestnice turistom v mestu. Tudi njenim starejšim, že zakritim sestram, je to še dovoljeno. A ne vsem in ne za dolgo - kmalu bodo postale žene in bodo ostajale doma. Skrbele bodo za dom in moža ter otroke učile plesti zapestnice. Zavile se bodo v črna oblačila,  prepletena s tankimi nežnimi vzorci. Sprav bodo ti modri, ko se bodo poročile, jih bodo zamenjali rdeči vzorci.

Ženske tu so lepe. Njihova lepota se je Mili zdela drugačna od lepote zahodne ženske. Temna, skoraj raskava koža in kašmirne črne oči, nasmehe teh deklic napravijo še svetlejše. Vsaj te tu okoli Ahmedovega ognja, ki vsak večer tiho prasketa, plamen pa se igra s podobami v temnih roženicah puščavskega človeka, ki sedi nasproti.

Tri dni, le tri dni je nameravala ostati tu. Kot vsak, ki se ustavi v pesku in oazah pri beduinih v starih zgodbah. Po treh dneh si  popotnik opomore in čas je, da nadaljuje svojo pot. Mila je ostala. Mama Fatima ji je dovolila, ker se tako lahko Ahmed ves čas z nekom pogovarja, in ko pride zvečer v šotor med podarjene brate in sestre, manj govori. Tam sta molitev in tišina pomembnejši od navadnih besed.

Takrat Ahmed ugasne tudi mali tranzistor, ki mu večino časa visi okoli vratu. Videti je bilo, da več ko ga posluša, bolj je vznemirjen. Glas iz radia je vse pogosteje zvenel vzvišeno, Ahmed pa mu je vsakič sledil s kletvicami, ki jih sicer nikoli ni izrekal. Nekaj se dogaja v državi, je bilo jasno Mili, saj je Ahmed vse pogosteje izginjal za črto mobilnega signala in vrtel svoj prenosni telefon med prsti.

Nikoli ni ničesar nikomur pojasnjeval, dokler ni nekega večera Milo presenetil z vprašanjem, ali verjame, da fejsbuk lahko spremeni svet. Mila, v lastnem konsenzu oddaljena od vsega sodobno elektronskega, ni znala odgovoriti. Vedela pa je, da se v svetu tega mehkega človeka dogaja nekaj velikega; nekaj česar sama ne razume, saj je v tej deželi vedno dobivala le lepo stran stvarnosti. Čutila je, da je povezano z njegovo deželo. Deželo, ki jo je Ahmed ljubil, a ga je resničnost v njej vse bolj odvračala od te ljubezni. To so bili edini trenutki, ko je videla Ahmeda v kar koli dvomiti.