petek, 28. december 2012

BESEDJA: Tiho romanje k popku življenja


Čeravno so se prav v taistem mesecu najine poti že večkrat objele z besedo in občinstvi, me je tisto dopoldne njegov glas presenetil. Če imam takrat čas za Ilirsko Bistrico? Povabili so ga in mu prepustili izbiro sogovornika. Osuplo počaščena, da je izbral mene, se čudim mladostnem žaru glasu na drugi strani. Vem, da se pogovarjam z mojstrom besede, ki v zanj značilnem samoironičnem, a mehkem zanosu govori o demografski napaki, saj je na pragu desetega desetletja svoje poti, a to je glas mladeniča. Glas kot obraz uma, mimo telesa.
Imam čas za to pot, seveda. Moje sinapse ljubezni do slovenske besede poskakujejo od obeta dobrega na še eni od skupnih poti po, od kratkega zimskega dneva, zatemnjenih cestah.
Tem  potem skoraj ne upam reči delo, raje so raj učenja življenja. So sprehod po travah modrosti izjemneža, ki sedi ob meni in me uči že s tem, da je. Nikoli enako, repriz ni. So le novi odlomki nekega življenja, ki živi svojega človeka in ta človek se mu, kljub uporu brutalnih trenutkov usode, daje nazaj. Z vsemi absudrnimi izgubami, z vsemi odhajanji ljubih v srcu in poklicu, na katere nisi nikoli pripravljen, od katerih se nikoli zares ne posloviš in z njimi živiš, četudi so njihove duše že zdavnaj izza.
Morda lahko prav zato zdaj toliko pišem, mi pravi. Toliko kot nisem do zdaj še nikdar. Ta odhajanja so ga odprla tudi tja, kamor ni nikoli prej iskal vrat. Poezija ga je zvabila z roba smrti, ko je odšla hči. S poezijo se pogovarja s sinom, ki ga je ljubil. Poezija mu budi spomin in ga ohranja v njuni ljubezni dvoedini. Teče že dvainšestedesto leto njune skupnosti. Poklon. Še globlji, ko ju gledaš skupaj. Ker vidiš Ljubezen.
Cirilova poezija je več kot le eno življenje. Je življenje za vse, ki so odšli, z blagoslovom za vse, ki smo ostali. S pronicljivim opominom na trenutek, ki je. Edini in samo ta tak.Kot tiho romanje k popku življenja, z vsemi njegovimi rojstvi, mladostmi in slovesi.

Še enkrat več se pripeljemo na mesto izhodišča. Ta mladostni mož, me z nežnostjo velikana v pogledu, pospremi na temno cesto, ki me loči od doma in začutim se varna v spremstvu izposojenih angelov.
Hvala, gospod Ciril Zobec.