PREPLETENI RAZLIČNOSTI

VEČER PERZIJE IN ARABIJE

Na robu poletja, v večeru sončnega dne, v sivi izdaji Stare elektrarne ljubljanske se je v sklopu Festivala migranstkega filma zgodil pisan večer Perzije in Arabije.

Prepletena svetova v njuni različnosti sta odmevala v besedi, ritmu, gibu in filmu ... MITRA - perzijski bog sonca je ožarjalo Perzijo, ROZANA - kot malo okence, kar ta beseda pomeni, pa je neslo pogled v Arabijo. 

»Posadi tako, da bo tvoje lastno srce raslo.

Ljubi tako, da bo Bog pomislil: 'Imam sorodnika v tem telesu. Moral bi povabiti to dušo k sebi na kavico.'

Poj, ker je to hrana, ki jo naš prestradani svet potrebuje. Smej se, ker je to najčistejši zvok.«

(Hafez)

Hafeza ljubita oba svetova. In v čem sta si ta dva svetova različna? V marsičem.
Dva svetova - zgodbe tisoč in ene noči ..., ki so si navzven podobne  še najbolj zaradi geografskega položaja in muslimanske veroizpovedi, ki si ju delijo.

- A Iranci - Perzijci niso ena od arabskih držav in arabskih ljudstev.

Iranci so arijci, medtem ko so Arabci semitske rase.

Predvsem pa se razlikujeta njuni kulturi.

- Perzijska kultura sega približno 8000 tisoč let nazaj in od tega so le 1389 let muslimani; Iranci so šija ali šiiti, medtem ko so Arabci suniti; razen Irak, ki je arabska država, prebivalstvo pa je v večini šiitsko.

Tudi jezika se razlikujeta po svojem izvoru: perzijski-farsi jezik pa pod skupino indo-evropskih jezikov. Arabski sodi v skupino semitskih jezikov.

- Podobnosti pa so v pisavi; Iranci so prevzeli arabsko pisavo okrog l. 650 in ji dodali 5 črk.

- Iranci, imajo svoje običaje in navade, ki so specifično njihove in nimajo nobene povezave z muslimansko vero, izhajajo iz mitrejskega obdobja,  visoko razvite civilizacije pred zoroastrijansko:

-    praznovanje novega leta na 1. spomladanski dan, ki je sedaj tudi od UNESCA priznano kot najstarejše praznovanje novega leta: Perzijsko novo leto - Nowrooz

-    praznovanje poletnega in zimskega solsticija

Največje kulturne razlike pa so seveda predstavljajo sami ljudje, oz. bi tukaj omenila tiste , ki so zapustili neprecenljive pisane dokaze, so pisali v perzijskem-farsi jeziku in so zapustili neprecenljivo kulturno dediščino, kot so:

Avicena, Jalalludin Mowlana, na zahodu znan kot RUMI, Hafez, Omar Khayam, Saadi…

 Behrang Azhdari s perzijskim glasbilom ney anbanom.

 Mahmud Al Khatib z arabsko darbuko.

 Folklorna skupina Rozana.

Branje Hafeza.


Večer sta organizirali mariborska organizacija MITRA in društvo ROZANA.
Fotografije: Robert Oven

PERZIJSKI VEČER V LJUBLJANI

Nocoj bo govora o ljubezni

Nocoj bo govora o ljubezni, 
in jutri zvečer prav tako. 
Pravzaprav 
ne vem za nič bolj primernega, 
o čemer bi lahko govorili, 
dokler ne bomo 
umrli! 

         - Hafez (iz zbirke Zapleši z mano)

V prijateljstvu z mariborsko organizacijo Mitra, smo izpeljali večer perzijske poezije, pripovedi in glasbe v Ljubljani.

Pripovedovali in brali smo poezijo večnih perzijskih velikanov Hafeza in Rumija. 

Vse je z avtentično glasbo spremljal iransko-slovenski glasbenik Behrang Azhdari.

Nada Altbauer, uradna tolmačka za farsi v Sloveniji, je z nami delila izkušnje matere, žene in ženske po 25 letih življenja v Iranu.

AmirAli Fouladvand je v farsiju prebral Hafezovo 42. gazelo, ki jo kljub političnim spremembam v Iranu v šolah berejo še danes …

Dokumentaristka Maja Malus Azhdari pa je delila vtis ustvarjalke v današnjem Iranu.

K čudoviti atmosferi Kavarne Grand hotela Union in Varieteja je pripevalo odlično in številno občinstvo.

Perzija ali Iran?

Prebivalci ga že od nekdaj imenujejo Iran (dežela Arijanov), ime Perzija (po južni provinci Pars ali Fars) pa že stoletja uporabljajo Evropejci, saj so ga tako poimenovali grški zgodovinopisci.

Danes se Dežela se razprostira med Bližnjim vzhodom in osrednjo Azijo, med Kaspijskim morjem in Perzijskim zalivom.

Kako poslušam …

Kako 
poslušam 
druge? 
Kot če bi bil vsak moj Učitelj, 
ki mi govori 
svoje zadnje, 
posvečene 
besede.

- Hafez (iz zbirke Zapleši z mano)

Sonce nikoli ne reče

Celo po

vsem tem času

sonce nikoli ne reče zemlji:

"Dolžna si mi."

Poglejte,

kaj se zgodi

z ljubeznijo, kot je ta -

osvetljuje celo

nebo.

     - Hafez (iz zbirke Zapleši z mano)

Rumi o odprtih in zaprtih vratih raja

In nekega dne se je pesnik Rumi pogovarjal s svojimi učenci o glasbi. Eden od njih ga je povprašal po skrivnosti afganistanskega glasbila rubaba, ki ga je Rumi očarano poslušal.
»Zakaj ima ta melodija tolikšen čar in tolikšno moč?« je vprašal učenec, ko je poslušal nekega glasbenika, ko je igral na to glasbilo.
»Ko zaslišim to melodijo, »je rekel Rumi, začutim, zahvaljujoč rubabu, kako se premaknejo vrata raja.«
»Mi tudi!« je povzel učenec. »Tudi mi slišimo to melodijo, slišimo rubab, slišimo tudi zvok vrat raja, vendar ne dosežemo zamaknjenosti. Zakaj ne?«
»Razlog je preprost,« je pojasnil Rumi. »Jaz slišim, kako se vrata raja odpirajo, vi jih slišite, ko se zapirajo.«

Če bi radi brali Rumija še bolj …

Jana Gogala Mali: SKRIVNA GLASBA (Ljubljana: Konto 2004) in POLJUB ŽELIM SI TVOJ (Ljubljana: Amaletti 2010).

Fotografije: Maja Malus Azhdari (Perzijski večer), Carme L. Oven (Iran)

RUMIJEVA ZGODBA 


Če postaneš zima,
boš začutil prihajati pomlad.
Če postaneš noč,
boš vedel, da prihaja nov dan.


Daljnega leta 1207, se je na vzhodnem delu antičnega perzijskega cesarstva, na območju današnjega Afganistan, rodil deček … Njegov oče je bil moder sufi, mojster islamskega misticizma – t.j. sufizma.
Ko mu je bilo pet let, so z družino pred Mongoli prebegnili najprej v Bagdad, kmalu za tem pa v Perzijo na področje današnje zahodne Turčije.
Deček je odrastel, se pri 19-ih prvič poročil in se naselil z družino v mestu Konyi, v mirnem predelu Anatolije, ki se je imenoval Rum (danes del zahodne Turčije) in je pesnik po njem dobil ime. Rumi Jalal ad-Din …
»Jalal« pomeni veličanstvo, »din« pa religijo, njegovo ime torej pomeni veličanstvo religije.

Leto po očetovi  smrti, l. 1232 je postal učenec sufijskega mojstra, ki se je  tudi sam učil pri dečkovem očetu.
Sprva je bil nadarjen teolog in bister učenjak. Ko je začel poučevati, je postal priljubljen sufijski učitelj. Poročil se je še enkrat in imel štiri otroke.
Rad je igral na piščal, pogosto so ga videli vrteti se v ekstatičnem plesu in spontano »izlivajoč« pesmi.
Leta 1244 postal duhovni učenec derviša Shamsuddina; takrat je »umrl« za vse razen za Večno, začel je pisati pesmi.


Ker so bili številni Rumijevi učenci razočarani, ker je Rumi preživljal veliko časa s Shamsuddinom, je ta močan in skrivnosten sufi, po treh letih brez razlage izginil.

Izjemno vzorno duhovno prijateljstvo med učiteljem in učencem je povzročilo pri številnih Rumijevih učencih, ki so bili nanj pretirano navezani, veliko razočaranje, ker je Rumi preživljal veliko časa s Shamsuddinom v mističnih pogovorih.

Nekega dne so se Rumijevi učenci potožili zaradi učiteljevih potovanj in njegove pogoste odsotnosti.

»Manjkaš nam, kadar te ni,« so mu rekli, »svet je prazen, ne vemo, kaj bi, in smo neznansko žalostni.«
Rumi se je razjezil in jih grobo odpustil, celo ozmerjal jih je. Sina je njegov odziv začudil in vprašal ga je, zakaj je tako ravnal z njimi.
»Zato, ker me v resnici ne ljubijo,« je odgovoril Rumi.
»Ampak seveda te ljubijo! Zato so tudi žalostni, kadar te ni.«
»Pravijo, da so vedno žalostni, kadar me ni,« je nadaljeval Rumi, »nenehno so žalostni. Ampak povej mi: me imaš rad?«
»Seveda, oče, rad te imam.«
»In povej mi, ali med mojo odsotnostjo ne doživiš tudi trenutkov radosti?«
»Seveda jih,« je odgovoril sin.
»No, vidiš,« je dejal Rumi, »jaz sem tudi ta radost. In oni je ne zmorejo občutiti.«

Rumijev učitelj se je po skrivnostnem izginotju za kratek čas vrnil, a zaradi sovražne napetosti, ki se je ustvarila med učenci Rumija, je kmalu za vedno izginil.

Rumi ga je dve leti iskal, dokler se ni vdal v izgubo učitelja in se vrnil v Konyo. V celoti je svojemu učitelju posvetil več kot 45000 verzov.

13 let po ločitvi od svojega učitelja je napisal svoje glavno delo v sedmih knjigah Mathnawi (tudi Masnavi), ki mu pravijo tudi 'perzijski koran', saj je v 25.000 rimanih verzov prelil sufijsko modrost, ki jo je že veliko prej zapisal njegov oče v svojem veličastnem delu Ma'arif, sam pa jo je še požlahtnil.

In nekega dne se je pesnik Rumi pogovarjal s svojimi učenci o glasbi. Eden od njih ga je povprašal po skrivnosti afganistanskega glasbila rubaba, ki ga je Rumi očarano poslušal.
»Zakaj ima ta melodija tolikšen čar in tolikšno moč?« je vprašal učenec, ko je poslušal nekega glasbenika, ko je igral na to glasbilo.
»Ko zaslišim to melodijo, »je rekel Rumi, začutim, zahvaljujoč rubabu, kako se premaknejo vrata raja.«
»Mi tudi!« je povzel učenec. »Tudi mi slišimo to melodijo, slišimo rubab, slišimo tudi zvok vrat raja, vendar ne dosežemo zamaknjenosti. Zakaj ne?«
»Razlog je preprost,« je pojasnil Rumi. »Jaz slišim, kako se vrata raja odpirajo, vi jih slišite, ko se zapirajo.«

Rumi je učil, da je treba gledati muslimane, kristjane, žide in zoroastre kot enake med enakimi.

Tisti, ki se ravna po tej tradiciji, se imenuje sufijski iskalec, sufi ali derviš. Klasična definicija opisuje sufizem kot 'znanost, ki preoblikuje srce in ga odtegne od vsepovsod razen od Boga'.

Osnovno vodilo sufizma – kako pomagati vsem ljudem na svetu ne glede na vero, ga dviguje nad religije.

Po Rumijevi smrti, 1273.leta v Konyi, so njegovi privrženci organizirali red Mevlevov … imenovanih tudi red plešočih dervišev.

  HAFEZ – TISTI, KI ZNA KORAN NA PAMET 

Poišči boljše delo

Zakaj si zdaj,
ko so se vse tvoje skrbi
izkazale za tako neobetaven posel,
ne poiščeš boljšega dela?

                                                          (Prevod: Barbara Škoberne, Hafis - Zapleši z mano)

Hafez (ali Hafis), nadarjeni deček in kasneje mož z izjemnim spominom iz Shiraza (Iran) je ustvarjal, pisal in prerokoval pred sedmimi stoletji, njegova poezija in misli pa so, kot bi jih zasnoval včeraj za današnji dan.

Hafis je umetniško ime Šems ed-Din Muhameda, ki v arabščini pomeni "tistega, ki zna Koran na pamet". Poklicno ga je razlagal na medresi, muslimanski višji verski šoli. Bil je zakonski mož, oče, šolski učitelj in prepisovalec, predvsem pa tudi duhovni popotnik. Pri dobrih dvajsetih letih je postal učenec sufijskega učitelja z imenom Attar. Kasneje je tudi sam postal sufijski učitelj.

Hafisov Divan je klasika sufijske literature. Njegove pesmi so postale na zahodu znane v dobi romantike predvsem po zaslugi Goetheja, katerega navdušenje se je preneslo na ameriškega filozofa in pesnika Ralpha Waldo Emersona, ki je Hafisa prevajal v 19. stoletju in ga imenoval "poet poetov".

Njegove pesniške oblike so prevzemali tudi Slovenci. V dobi romantike je Goethe na zahod prinesel gazele, po njem jih je povzel naš Prešeren. Anton Aškerc pa je po perzijski literaturi, sicer iz prevodov, povzemal satire.

Hafis je ljubil življenje. Še bolj od življenja pa ljubil je vino.

Gazela  11

O vinski točaj razsvetli z vinom mojo čašo,
potujoči pevec  napovedal je dobro srečo.
Obraz Ljubljenega se odseva v moji čaši
a malo veš zakaj se z vinom uglasim počasi.
Večen je čigar srce je v ljubezen prebujeno
tako v Večnih je zapisih potrjeno.
Tako ponosna je visoka lepotica sveta,
zaslepi vse druge postavna, zala moja.
O sapice, če se po naključju znajdete v prijaznih vrtovih
Od mene Ljubljenemu ponesite pozdrave mnogih;
Vprašaj zakaj se je odločil pozabiti moje ime?
Prišel bo ta, ki mu je odrekel, da ga sprejme.
 Opitost razveseljuje mojega Ljubljenega in mojega gospoda
ker  vinu bodo pripisali način življenja mojega.
Kaj če na sodni dan nikakršne milosti imel bom ne,
za uživanje kruha in opustitve prepovedane vode.
Hafis, potoči solzo ali dve,
Naj ujamemo golobico, svetega Duha.
Nebo kot morje, ki mesečevo gondolo ziblje
in z milostjo Najvišjega sije iz neba.

                                   Prevod: Miroslav Tičar

Ob njegovi smrti ga ortodoksne mule niso želeli pokopati na muslimanskem pokopališču, češ da ni bil dober vernik. Njegovi učenci so predlagali, da naj vprašajo Hafisa, kaj si misli o tem. Dogovorili so se, da dajo različne verze njegovih pesmi v vrč ter iz množice poklicali dečka, da potegne en verz iz vrča. 
Bil je 7 verz iz  gazele številka 60, ki se glasi:

Ne hodite proč z groba Hafisa,
kajti čeprav je pokopan s slabostmi,
sedaj potuje v Nebesa.


Zbegane mule  so Hafisa brez besed pokopale na uradnem pokopališču  in od tedaj se njegove pesmi uporabljajo kot neke vrste Oraklja. 
Daleč pred svojim časom, je napisal preko 5000 pesmi, od katerih je ohranjenih okoli 500, zbranih v zbirki Divan.

Tako danes Iranci – mladi, starejši, starčki in mladeniči, sedijo ali stojijo ob Hafizovi grobnici v čudovitem Shirazu, s Hafezovo buklo v rokah. Pogledajo v nebo, postavijo vprašanje in naključno odprejo stran v knjigi. A naključje tu nima kaj dosti zraven … stran, na kateri se je knjiga odprla, ponudi odgovor ljubimcu, zaskrbljeni mami, utrujenemu starcu … Odgovor, po katerega so prišli k Hafezu.

Več o Hafezu, njegovem življenju, pomenu in zvenu njegove poezije v slovenščini, pa tudi o Iranu danes ... v petek, 29. aprila ob 20.00, v Kavarni hotela Union v Ljubljani.

Vstop je prost!

Fotografije: osebni arhiv avtorice in svetovni splet