nedelja, 10. november 2013

Pa še malo televizije ...



... dobila sem lepo priložnost, da sem vodila eno od obletniških oddaj naše nacionalne televizije, Slikovitih 55, ki je govorila o humoristični televizijski preteklosti.

Oddajo so lepo pobarvali Tone Partljič, Ivo Ban, Adi Smolar, Bilbi in Ana Pupedan ...
Več pa na spodnji povezavi: :)


Topel pozdrav,
Carmen

sreda, 31. julij 2013

12 Mravljična (ki)slina

(odlomek iz romana Mravljinci)

Nenadoma se je, kot bi z jasnega neba nekje v daljavi začelo deževati, zaslišalo prasketanje. A to ni mogel biti dež, saj je sonce še vedno pripekalo. Na njuna gola, s soncem obsijana stopala, ki sta jih zdaj molili izpod strehe, ni padla niti kaplja. Spogledali sta se, zadržali dih, da ju zvok dihanja ne bi motil pri poslušanju in prasketanje se je še pojačalo. Takrat je čez Aishine vzorce na stopalih zakorakala mravljica, potem še ena in nenadoma se je čez njene porisane narte pomikala četica temnih živalic. Aisha jih je mirno stresla s stopala, a čez nekaj sekund so bile mravlje že na njenem drugem stopalu, lezle so ji že tudi proti kolenom, da je z ihto vstala in si stresala noge. Ko je vstala in se čisto malo premaknila, se je del njenih stopal pogreznil in čeprav je stala v mehkem, jo je začelo pikati in grizljati. Naglo je prestopila še bolj vstran, Neca, ki je bila zdaj od Aishe oddaljena za dolžino roke, pa se je nagnila v smeri odkoder je prihajalo prasketanje, se obrnila na kolena in po vseh štirih sledila zvoku. S podesti, na kateri sta sedeli, se je vila potka obdana z majhnimi smrekicami, za katere je babica pravila, da so čudežne, saj je seme zanje prineslo od nekod kar samo. To ni sicer nič čudnega, bolj čudno je to, da so zdaj rasle skoraj v popolni vrsti na obeh straneh, kot bi jih nekdo namerno tako zasadil ... A babica jih ni.
Neca se je zdaj, še vedno na kolenih, ustavila med prvo in drugo smrečico, ker je bilo tam prasketanje najmočnejše. Dvignila je spodnjo vejo smrekice. »Uau! Od kdaj pa ve tukaj?« se je presenečeno odzvala na ogromno mravljišče, ki ga je zdaj prvič videla. Vrh kupa iz smrekovih iglic in zemlje je bil tako visok, da se je skoraj dotikal prve smrekove vejice. Z roko je segla pod spodnje vejice in jih dvignila – veliko mravljišče se je raztezalo še daleč naprej, tudi okoli drugih smrekic. Bilo je zares ogromno mravljišče, ki je spuščalo nenehen zvok prasketa, celo zanjo povsem novega zvoka ob hišenki. Ob koncu babičinega vrta, kjer se je začenjal iglast gozd, so se pogosto pojavljala mravljišča. Babica jih je puščala čisto pri miru. Mravlje so izjemno pomembne za vzdrževanje naravnega reda, je vedno pravila. A tako blizu hiši in obenem tako velikega mravljišča, ki je spuščal tako predirljiv prasket, tega Neca še ni videla. Dvignila se je na noge, se obrnila, pobrala malce debelejši ostanek vejice in namignila Aishi naj pride bliže. Aisha se je bosa počasi, tiho prikradla k mravljišču in se ustavila na varni razdalji, da ji mravlje niso še bolj lezle pod tuniko. Z zanimanjem je opazovala, saj tudi ona tako velikega mravljišča ni še nikoli videla. Kaj šele slišala. Neca je z vejico pobezala mravljišče, da so se mravlje vznemirile in nekaj jih je s svojimi telesi objelo vejico. Potem jo je dvignila, z njih stresla mravlje in jo obliznila. Aisha se je namrščila in naprej opazovala kaj počne njena nova prijateljica. Neca se je spet sklonila proti mravljišču, narahlo zapičila vejico z druge strani, jo dvignila, otresla, da so mravljice z nje popadale nazaj na mravljišče in se dvignila k Aishi.
»Bi?« ji je pomolila vejico, ki se je na koncu svetila kot bi bila na njej strnjena slina. Aisha je prikimala, iz Necine roke počasi vzela vejico in jo še počasneje nesla k ustom. Potem pa se je ustavila in jo, ne da bi jo obliznila, približala k nosu, jo povonjala in pri tem očitno pregloboko vdihnila. Nenadoma se je njen obraz skremžil in solze so ji zalile oči, saj jo je v nosu tako zapeklo kot bi vanj potegnila ogenj. Neca se je začudila, saj tega, da bi ji pritekle solze, ker bi polizala mravljično kislino še ni doživela. A Aisha jo je povohala, ne obliznila, se je spomnila. Aisha se šokirano nasmehnila in med smrkanjem pomolila vejico nazaj Neci. Ta je obraz spet približala mravljišču, kjer se je vse dogajalo kot po tekočem traku. Vznemirjenje, ki ga je prej povzročila z vejico se je že poleglo in na robu mravljišča, ki je bilo še obsijano s soncem, je Neca opazila nekaj podobnega bubam. Sem so jih prinašale mravlje delavke. Bube so prinašale na sonce, zato da se bi iz njih razvile nove mravlje, kot ji je nekoč pravila babica. Neca kar ni mogla odmakniti pogleda z mravljišča. Toliko jih je že videla pred tem, a to zdaj je bilo drugačno, skoraj veličastno. Morda tudi zato, ker je bilo to njuno skupno odkritje z Aisho, ki se je prav tako spustila na kolena in se potiho čudila.
»Mravljična kislina menda dela čudeže,« je rekla Neca med oprezanjem okoli mravljišča. »Pa solzne oči tudi, očitno!« je še dodala in se skoraj opravičujoče nasmehnila Aishi.
Aisha je poznala neizrekljivo dobro organiziranost mravelj. Očeta je pogosto slišala govorit o tem,  da če je v podjetju vse prav, je tako kot v mravljišču. Vsak ima točno določeno nalogo - vsak opravlja svoje delo, se ne vmešava v delo drugega in potem je vse v redu. Tako nekako je razpredal, ko sta zvečer sedela z mamo na velikem pokritem balkonu z umetno travo, oče je kadil cigareto za cigareto, mama pa je kuhala čaj kar v kuhalniku zraven. Včasih, ko je bil hrup s ceste posebej močan, sta morala zapreti stekla na robovih balkona, da sta se lahko pogovarjala. In le takrat je Aisha slišala, o čem se pogovarjata. Oče je pogosto zvenel zaskrbljeno, saj ni želel narediti vsega tistega, kar so od njega zahtevali. Kdo natančno je od njega zahteval te stvari, Aisha ni vedela. Ko ga je nekoč vpašala, kdo hoče od njega nekaj, česar sam noče, je le zamahnil z roko in odgovoril, da je to nekdo, ki ima več moči kot pameti. In tu se je pogovor zaključil, čeprav je oče Aishi navadno vse zelo podrobno pojasnil. Razen o poslih. O teh z njo ni nikoli govoril. Saj je v resnici tudi niso zanimali. Jezna je bila na 'posel', ki jih je pripeljal v mesto in jim ukradel dom na robu peska, kjer je tako rada živela. V mestu se ji je zdelo, da je ves čas pod nadzorom. Celo doma, v stanovanju, ji je oče kdaj pa kdaj postavil prst na usta kot bi ji želel neslišno reči naj bo tiho. Večino tega ni razumela, čutila pa je, da se je tudi oče spremenil odkar so prišli v mesto. Prej sta se z mamo veliko smejala, zdaj pa sta na balkonu pogosto dolgo v noč pritajeno klepetala in mama je včasih jokala. Oče pa je kadil, kadil ... Toliko je kadil kot prej nikoli. Ali, Aishin bratec, je vse te pogovore prespal in pogosto mu je zavidala to brezskrbnost. Ko se je na ulici pod balkonom začelo bliskati, ko je gorelo in ko so se prvič zaslišali streli, je Ali spet spal, Aisho pa je vrglo pokonci, saj bi se ji ob tem skoraj ustavilo srce. Takrat se je vse začelo, a o tem zdaj ni želela razmišljati. Odrinila je temno misel in pogledala za Neco, ki je s smrekovimi vejicami označevala navidezne robove mravljišča, zraven pa nekaj mrmrala v svojem jeziku.
»Pa tukaj jih je na desettisoče ... Kdaj jim je uspelo zgraditi vse to? Pa saj jih nisem spregledala, še nekaj dni nazaj jih ni bilo tu ...« potem se je zavedla, da jo Aisha gleda in nima pojma, kaj govoriči, zato je vse povzela še v angleščini.
»Nikoli še nisem videla tako velikega mravljišča. Koliko mravljične kisline na kupu. Hm, za kaj je ta že tako koristna …Vem, vem, da nekaj je ... le zakaj nisem tega vprašala babice!? »
»Pa vprašaj očeta, on veliko ve. Mojemu očku je vedno povedal dobre stvari.« je Aisha napol zamišljeno svetovala.
»Ne se hecat! Moj oči še ve ne, da mravljična kislina obstaja; no, ve že, a ga prav malo briga. Važno, da ima on svoje delnice pod kontrolo,« se je Neca ognjevito odzvala na prijateljičin predlog.

Aisha ni rekla ničesar, le pogledala je stran in se pričela igrati z mravljico, ki ji je lezla po dlani.


sobota, 27. julij 2013

Odlomek iz romana MRAVLJINCI ( roman o mravljah in prijateljstvu) 

Že zvečer pa je oče naznanil, da ga rano zjutraj čaka pot na Dunaj, tako da bosta dekleti sami, saj ima tudi mama na urniku nekaj operacijskih posegov, ki jih zaradi zahtevnih strank nikakor ne more preložiti.
»Ne bo šlo! Tudi jaz imam načrte za ta dan! FUMIN-i gremo na bazen, ker bo menda spet vroče za stalit!«  je Neca odrezavo razkrila svoje zabetonirane namene.
 »Jo boste pa s sabo vzeli in ji malo razkazali naokoli.« je predlagal oče.
»Ja, pa še v ruti naj gre v bazen!« je siknila Neca, »da se mi  bodo vsi režali, da sem tako čudakinjo pripeljala s sabo!«
»Neca!« je oče strogo izrekel njeno ime. «Zdaj pa je dovolj! Pridi sem,« je strogo pokazal z roko proti kuhinjskim vratom. Neca se je počasi dvignila s kavča in šla mukoma proti kuhinji, Aisha pa je vse mirno opazovala z roba kavča.
V kuhinji se je oče postavil k pultu, tako kot ponavadi, ko je šlo za takoimenovane resne pogovore. Poznala je to njegovo gesto, a tokrat je imel drugačno vznemirjenost v očeh. Takega ga Neca ni poznala.
»Neca, Aisha je posebno dekle, iz dežele, ki je zelo drugačna od naše. Lahko to razumeš? To, da nosi ruto je njena svoboda, tako kot je tvoja svoboda, da rute ne nosiš. Veš kaj mislim!? Ko se bo sama odločila, da je ne bo več nosila, bomo to spoštovali. Spoštovali pa bomo tudi, če jo bo želela nositi ves čas. Tudi tebe prosim, da to upoštevaš!« je resno zaključil pogovor s prošnjo, ki je bila ukaz.
»Kaj pa moja svoboda, da vsaj med počitnicami počnem kar hočem!? Ne pa da mi vsilite neko čudakinjo, ki še angleško ne zna, jaz pa naj bom njena varuška!«
»Neca, dovolj!« je bil zdaj že nestrpen oče. »Če bi ti vedela, kakšne so bile zadnje Aishine počitnice, ne bi nikoli rekla kaj takega!«
»Kakšne!? Mi pa povej kakšne!«
»Neca, Aisha je v enem samem trenutku izgubila oba starša in bratca. Ena sekunda je bila dovolj, da jih ne bo nikoli več videla. Če ne bi bila takrat pri sorodnikih, bi bomba ubila tudi njo. Take so bile njene zadnje počitnice! Se je tej tvoji pametni buči zdaj posvetilo, da tudi ona morda noče biti tu, v tuji deželi, pri tuji družini in s tabo, ki jo povrhu še grdo gledaš!«
»Saj je ne gledam grdo! Saj je sploh ne gledam.«
»Saj ...« jo je pomenljivo pogledal oče.
Očetova pripoved se je Nece, pa če si je še tako težko priznala, dotaknila. Vedela je, da so po svetu vojne, nemiri, da 'padajo režimi', kot včasih piše na naslovnicah časopisov, ki jih oče pušča na kuhinjski mizi. Vedela je, da ob tem umirajo tudi ljudje, a do tega trenutka, se ji to vse na drugem koncu sveta – tako daleč, da se nje ne tiče. Zdaj pa v njihovi dnevni sobi sedi punca, ki je stara toliko kot ona in je v eksploziji bombe izgubila starše in bratca. Za trenutek se ji je Aisha zasmilila.
Stopila je nazaj v dnevno sobo, kjer je Aisha prikimavala maminemu tihemu pripovedovanju. Mama se ji je vsake toliko nasmehnila. Neca ju je gledala in pomislila, kako dolgo si z mamo že nista sedeli takole nasproti in čenčali kot sta včasih znali. Odkar je mama odprla svojo kirurško prakso, je bila večino časa od doma; ko je bila doma, pa je bila nervozna in sitna. Že dolgo si ni vzela časa za tiste majhne stvari, ki sta jih včasih počeli skupaj. Neca se je tudi zato pred nekaj tedni ostrigla čisto na kratko. Dolgih las ni več potrebovala, saj jih z mamo nista nikoli več česali. Za to ni bilo časa! Včasih sta to počeli vsak večer, potem pa sčasoma ne več in nenadoma je imela dovolj neukročenih las, ki so se ji ponoči zapletali med prste. Hop, škarje v roke in čop las je odletel stran! Najprej si jih je odrezala pri vratu, potem pa, da bi jih zravnala v primerno pričesko, so šle škarje vse do glave ... Frizer bi to naredil drugače, seveda, a žepnine ni nameravala porabiti za nekaj takega, kar lahko naredi tudi sama – si postriže lase. Ko jo je mama naslednje jutro zagledala sredi kuhinje, je ob skledi kosmičev tako kriknila, da je oče s peno za britje vred na obrazu kot pomlajeni dedek mraz, pritekel iz kopalnice. Potem so sledile pridige, da je to uporništvo ne bo daleč pripeljalo in da kako, da je ni sram s tako frizuro ...
»Sram koga, mami? Tebe ali mene?« je Neca z vprašanjem še podžgala mamino vznemirjenje. Tisto jutro se je potem končalo tako, da Neca ni šla v šolo, mama je zamudila v službo, oče pa je zmajal z glavo, si popravil kravato in izginil v svojem velikem črnem avtu. Seveda ni nobenemu od njiju 'potegnilo', da je Neca to naredila samo zato, da bi bilo mami žal, da je ne bo mogla več česat. Niti v sanjah pa si ni mislila, da jo bo Filip zaradi njene nove frizure klical Pudl.
Prej je imela dolge ravne lase, zdaj pa so se ji okoli ušeš in ob sencah začeli vihati in kodrati. Filip, mojster izmišljanja, je takoj našel novo ime zanjo. Pudl! Za razliko od prej, ko jo je več kot leto dni klical Pega. Zdaj ima pege in kodre, nič od tega pa si Neca ni nikoli želela! Vedno je zavidala sošolkam, ki niso imele niti pegice na nosu. Tudi Aisha je imela lepo, gladko in temno, skoraj bakreno kožo, brez kakršne koli lise na njej. Morala si je priznati, da je Aisha lepo dekle. To jo je v tem trenutku še toliko bolj jezilo!
Mama je še vedno sedela na kavču in si, brez kakršne koli naglice, vzela čas za njo, ki ni bila niti njihova sorodnica. Neca je vedela, da sta bila oče in mama dobra prijatelja dekličinih staršev. Po drugi strani pa – ali nisi dober prijatelj takrat, ko se obiskuješ, ko preživljaš čas skupaj? Mama je bila ves čas tu, oče je resda odhajal v tujino, verjetno tudi k Aishini družini, mama pa ne. Torej ni šlo toliko za to, da je Aisha hči njenih prijateljev. Bolj je šlo za to, da je dekle tujka, za katero je treba poskrbeti, za tiste, ki so doma je pa tako ali tako vse dovolj dobro. Kot takrat, ko so čakali obiske! Mama je spekla čokoladni kolač, ki ga je Neca oboževala ... a se ga ni smela dotakniti dokler ti obiski niso prišli. Potem je pa dobila le en kos, ker so bili to pogosto zelo lačni obiski. Prej, ko je bila mlajša, ga je mama spekla samo zanjo, zdaj pa ne več. Zdaj ga je pekla le še za požrešne obiske, saj drugače ni imela časa, pa še takrat si ga Neca ni smela privoščiti, kot se ji ga je zluštalo. Z žlico naravnost v sredico, kjer se je vila mehka temna čokolada. Ne, zdaj je lahko dobila le odrezan kos, ki ga je morala pred obiski elegantno pojesti s svetlečo vilico za sladice. Skrajno brez veze!Tako zelo, da se je kolaču po novem raje odpovedala. Vsakič. Razen enkrat, ko so obiski odpovedali in se je zapodila naravnost proti kuhinjskemu pultu s pokritim kolačem, dvignila pokrov steklene sklede in vanj zarila ogromno žlico. Takrat jih je šele slišala, kako nevzgojena da je. Da slišiš od lastnih staršev, da si nevzgojen, je pa res malo čudno. A niso ravno oni tisti, ki so te 'nevzgojili'?
Vse to se je Neci spletlo skozi misli, ko je opazovala prizor v dnevni sobi. Prisotnost libijskega dekleta ji je še vedno parala živce. A zdaj je poznala delček njene zgodbe, ki jo je pripeljala sem. Nekaj v tej zgodbi jo je presunilo in ji dekle, ki tudi v hiši ni snelo rute z las, naredilo celo malo manj zoprno; to pa jo je v resnici še bolj jezilo.
Takrat je pri vratih pozvonilo. Bilo je pozno in Neca se je prestrašila, da je pri Filipu spet huda ura iz katere je moral zbežati. Obrnila se je na petah in šla strahoma proti vratom. Res je bil pred vrati Filip, a nasmejan in dobre volje.
»Hej, hej, sem samo prišel preverit, a potem bazen za jutri štima?«
»Nimam pojma, ker sem na grbo dobila eno punco iz puščave, ki nosi ruto in še ne vem, ali ona sploh lahko gre na bazen. Je muslimanka, pri njih je drugače.«
»Muslimanka?« je bil presenečen Filip. »Pa je nisi nikoli prej omenila!«
»Ja, saj je meni tudi niso!« je siknila Neca. »Ti mi zjutraj pozvoni, bom več vedela! Definitivno grem z vami, samo da stuhtam kaj naj z muslimanko.«
»Pa saj verjetno ima ta muslimanka tudi ime, aneda?« jo je zdaj že zbadljivo pogledal Filip.
»Seveda ga ima. Lahko noč!« mu je pred nosom zaprla vrata.
Ko se je vrnila v dnevno sobo, jo je mama vprašala kaj v zvezi z bazenom nameravajo? Neca ji je na kratko obnovila plan, da se bodo šli kopat, kasneje pa verjetno k Mirku po koruzo in na jaso Kokice. Mama se je obrnila k Aishi, za nekaj trenutkov postala in potem precej tišje, s pogledom obrnjenim stran od Libijke, Neci skušala pojasniti, da se Aisha verjetno ne bi najbolje počutila tam med golimi ljudmi, saj je vzgojena drugače. To, da se kopajo tudi oblečeni in v rutah, je Neca videla na jutjubu, a ni niti za hip pomislila, da je tudi Aisha med takimi. Saj je vendarle dekle, ne pa odrasla ženska. Tam v reportaži so se oblečene kopale le ženske, otroci pa ne.
»Pa saj se lahko odkrije, a ni tako? Oblečene se kopajo le odrasle ženske, saj sem videla na posnetkih,« je zdaj skoraj z radovednostjo vprašala mamo.
»Verjetno se nekoč tudi bo odkrila, a za to se bo sama odločila. In veš, Neca, od deklic kot si ti se v Aishini deželi pogosto pričakuje, da počno vse kot odrasle ženske. Biti štirinajstletnica tam ali tu, ni isto.«
»V čem ni isto? Saj tudi hodijo v šolo, imajo mobilce, imajo prijatelje ... saj je bilo po televiziji.«

»Nekoč bo verjetno lažje razumela. Morda pa lahko tudi Aisho, čez nekaj časa, kaj vprašaš o tem. Saj znata obe angleško. Le za zdaj ji daj še malo časa in prosim te, bodi prijazna z njo. Danes bosta spali skupaj v tvoji sobi. Bodi zlata in umakni svoje knjige s tvojega kavča v sobi, da lahko posteljem Aishi.«