Carmen L. Oven
Svetla zapisovalka zgodb
Foto: Jaka Koren
Tekst: Urška Krišelj Grubar
Saj poznate
občutek, ko berete knjigo ob pravem času, ko se nekako vse ujame, ko nekdo drug
namesto vas opiše izkušnjo, ki je vaša, a je morda ne znate tako dobro
ubesediti, kot to uspe pisatelju, ki ga ravnokar prebirate. Hvaležni ste
mu. Sprehajalka Gospodovega psa je tak
roman in Carmen L. Oven je pogumna ženska, ki je svojo življenjsko izkušnjo podarila glavni
junakinji Mili in vsem nam, ki se bomo v njej prepoznali.
Lansko poletje sem se zagledala v njen zaobljeni
trebušček, ko je moderirala eno od poletnih knjižnih predstavitev Mladinske
knjige. Všeč so mi aktivne nosečnice. Ona je v sebi nosila sporočilo, ki je še
za nekaj časa ostalo skrito. Naslednjič sem jo opazovala, ko je v družbi dveh
pisateljev, predstavljala svoj knjižni prvenec Sprehajalka Gospodovega
psa. Na prvo stran tedaj sveže knjige
sem si zapisala: Samost v dvoje in brušenje ega, nujno jo o tem kaj vprašaj.
Čez nekaj mesecev sva se res srečali.
Narava se ne odloči prav pogosto, da v nekom naenkrat
združi toliko lepega in če se ta magija že zgodi, ni rečeno, da jo obdarovani
zmore živeti. Zdi se, da jo Carmen L. Oven zmore. In ne le to, s svojo svetlobo
začara tudi druge.
Urša: To, da je lepa tudi vaša zunanjost, mogoče ni
zanemarljivo, saj se ne zgodi prav pogosto, da se lepim dekletom da brskati po
svoji notranjosti?
C.: Hvala. Ta lepota je hecna reč. Taka -
izmuzljiva. Sebi se sama zdim lepa le sem in tja, ob zares dobrem dnevu (smeh).
Je pa res, da je takih dni vse več, saj so ti povezani z mirom in
zadovoljstvom, ki ga zmorem najti v sebi. Ali pa ne. Vse pogostejši so tudi
dnevi, ko sem 'naglas' hvaležna poti, na kateri sem, poti, ki mi jo je dano
izbirati in predvsem tistim, ki so z mano na njej. Ustvarjanje, naj bo
radijsko, naj bo pisanje, naj bo izmišljevanje zgodbic za najinega Naceta …
brez tega pa sploh ne vem, če bi znala biti. Rada imam zgodbe in ljudi, ki jih
te prinašajo. Že samo poslušanje teh me vabi, sili, kliče, da kaj finega
naredim.
U: V knjigi Sprehajalka psa v naš prostor prinašate
nov pogled na perzijsko kulturo in pogled na današnji Iran. Čutiti je, da
se je vaša junakinja Mila počutila prijetno skrita pod »ruto«. Nekje
ste rekli, da ste radi potovali na bližnji vzhod, ker vas ni nihče ožigosal,
ker ste se lahko srečali s sabo ali se vsaj »pofočkali«…
C.: Vedno se mi zdi hecno, ko
kdo reče 'ampak tam moraš biti pa zakrita' … Takrat vedno pomislim – kako
dobro, da je tako. Če odmislim, da je po ruto kdaj tudi vroče, je bil občutek
zakritosti meni fantastičen. Tako kot pravi Mila v Sprehajalki – s tem, ko je
bila zakrita za druge, je bila veliko bolj odkrita zase … Tudi sama sem se tako
počutila. Kaj pa vem – kot bi imela več prostora okoli sebe, ker mi je ruta
zakrivala lase in mi je tunika segala do sredine stegen… Odhajanja v arabski in
perzijski svet pa so mi ljuba predvsem zato, ker si tam ljudje vzamejo čas. Za
kar koli. Veselje, žalost, opazovanje, razburjanje … In te nehote spomnijo na
to, kako sam brziš brezglavo skozi svoj dan, skozi svoje življenje. To, kar tu
'na zahodu' tako dobro znamo. Včasih se mi zdi, da tam stopim iz svoje kože in
postanem zares jaz jaz. Čudno, paradoksalno, kajne? Da je treba stopiti 'iz
svoje kože', da si kar si …
U. Od kdaj vas spremljajo sufijski misleci. Hafis je v
knjigi vseskozi prisoten, s seboj imate tudi njegovo knjigo. Vas spremlja
povsod?
C.: Da, tudi v romanu je
Hafis močno prisoten, saj ga ima Mila rada in si želi obiskati njegov rodni
Shiraz. Ko ta 'sufijski glas' v meni že malo popusti, me Hafis in Rumi s
svojimi stoletnimi mislim - ustvarjala sta 700 in 800 let nazaj, bereta
pa se, kot bi misel ali pesem napisala včeraj zvečer za danes zjutraj- se zgodi
kak perzijski večer, ki ga vodim in interpretiram njuna dela in tam me spet
povsem vzameta. Veliko je svetlobe v teh njunih stvaritvah in prav ta me vsakič
znova povabi, da se imam lepo. In je res fino to početje … še posebej, če ti
kdo po takem večeru reče, da nam ga je uspelo popeljati v deželo, kjer še
nikoli ni bil … ali pa v njegovo pozabljeno notranjo deželo, ali pa da gre
takoj jutri zjutraj v knjižnico pa knjigo. Kaj je lepšega kot širiti ta virusek
svetlobe in umetnosti življenja, ki ga je perzijska miselnost in umetnost znala
že stoletja nazaj.
U: Kako je, ko se človek sreča s sabo, kakšna je vaša
izkušnja?
C.: S sabo se srečujemo ves
čas. Pa če si to želimo ali ne. Kako se do sebe ob teh srečanjih vedemo pa
naredi to zgodbo srečanja prijetno ali pa ne. Vsaj tako čutim jaz. Včasih se mi
je zdelo, da je v meni vlada taka razslojenost, da je nikoli ne bom uspela
zlepiti v eno gladko mirno ploskev … Potem sem se nehala truditi za kaj takega,
in sem se nekako sprijaznila, da bom pač šla malce shizofreno skozi življenje
in bo že nekako. No, takrat pa smo se prav s temi različnimi plastmi, ki so se
še prej bile druga z drugo v meni, začele prav lepo mirno meniti, se
prijateljiti in … verjetno sem takrat res srečala samo sebe. Ker sem sprejela.
U:Je torej srečanje s sabo, sprejetje tega kar je?
C:Verjetno. Moj mož mi včasih
pravi naj izklopim katero od številnih avtocest, ki tečejo v meni, posebej, ko
bi hkrati tisoč stvari. A tega ne znam. Lahko se pa osredotočim na samo eno od
teh 'avtocest' in je tudi v redu.
U Kje se najlažje osredotočite?
C: Ta osredotočenost, ki
prinaša mir pa mi je najlažja ob veliki vodi ali širokem pesku – morju ali
puščavi. Sreča je ta, da je moja domišljija tako živa in izkušnja vendarle tako
polna, da mi zdaj obe ti dve širjavi uspe najti tudi doma v dnevni sobi. In tako se lahko s sabo
kakovostno srečujem vsak dan. Če se vsaj malo potrudim …
U: Poleg tega, da dobro pišete svoje zgodbe znate dobro
poslušati tudi zgodbe drugih slovenskih mojstrov besede. Feri Lainšček je eden
takih, ki vam je na poti prvenca stal ob strani?
C.: To je eno ogromno darilo
– z branjem, besedo in spraševanjem segati v življenja velikih ustvarjalnih
umov, kakršni so nekateri od naših (literarnih) ustvarjalcev. To so modri
ljudje, izjemen poligon za učenje življenja. Ravno zato, ker se debelo desetletje
družim in imam priložnost soustvarjati dogodke z ustvarjalci kot so gospod
Zlobec, Feri Lainšček, prej Tone Pavček, Aksinja Kermauner in številni drugi …
si tako dolgo sama nisem drznila pisati tudi za širši svet. Čeprav pišem odkar
nekako vem zase, je bilo to lepo varno spravljeno v razcefranih zvezčičih in je
tam še danes. Ferijevo 'spremstvo' ob nastajanju Sprehajalke pa je sploh nekaj
najbolj dragocenega kar se mi je v življenju pripetilo.
U: Tudi vaša pot literarnega novinarstva in moderiranja
se je, kot ste nekje rekli, začela prav z njim.
C: Povabila sem ga na uro
literarnega novinarstva pri dr. Manci Košir. Veliko velikih ljudi sem spoznala
pri svojem delu, velika srečnica sem, da je tako. Ne vem, ali bi še cincala s
pisanjem romana, če ne bi bilo Ferija; verjetno ne, ker se je ta preprosto
moral zgoditi, a pot do tega najinega pogovora zdajle bi bila verjetno precej
daljša in ne tako zelo lepa.
U: V romanu tako
lepo opišete samost v dvoje.
C:; Tako kot so pogosta
srečavanja s samim sabo, če to hočemo ali ne, tako je tudi s samostjo v dvoje.
Veliko jo je. Od tega, kako jo doživljamo – samost, ki si jo vzamemo čeprav smo
v dvoje in nas obogati, da se lahko vrnemo v dvojino še bolj polni … to je
dobra samost v dvoje. Obstaja pa še druga – tista prisilna, ki se zgodi, ker
dva ne znata biti skupaj v dvoje. Te druge je včasih preveč. Ta samost v dvoje,
ko ne gre za odločitev zanjo, je v resnici velika osamljenost v dvojini, ki
obstaja le še navidez. Sama sem doživljala obe. Tisto prijetno samost v dvoje
si ukradem še zdaj sem in tja; poredkoma in je zato še toliko bolj dragocena; a
samo zato, ker vem, da se lahko tudi vrnem iz nje nazaj k mojima fantoma
popolnoma cela. Tista druga pa me je bolela. Samost v dvoje pogosto boli oba v
tej dvojini. Vsakega na svoj način, se mi zdi.
U : Ob rojstvu knjige ste na tiskovni konferenci tako
iskreno povedali nekaj o brušenju ega.
C.: Zdi se mi, da se brušenje dogaja ves čas. Tudi zdajle – saj
razmišljam, kako in kaj bi to rekla, da bi bili ti in bralci zadovoljni in bi
me potem kdo tudi pohvalil in bi moj ego srečno poskakoval. Zagotovo je nekje v
ozadju tudi to. Je pa res, da se mi zdi, da so največje življenjske klofute
najbolj dragoceni brus za naše ege. Kakor koli jih že razumemo. Obrušen ego je
zame svoboda. Pa še nisem čisto svobodna! Tudi zato je Sprehajalka deloma
posvečena tej temi – preseganju nečesa v nas, kar nas usmerja in 'se odloča'
namesto nas in nas s tem dela skrajno nesvobodne. Verjetno so me najbolj
brusile izkušnje z ljudmi, ki me niso hoteli, jaz pa sem hotela, da bi me
hoteli. Moški, prijateljice, ki to niso bile, včasih tudi člani družine. Gre za
male poraze, ki lahko zrastejo v vseobsegajoči gromozanski poraz, če jih nekje
na poti ne zajeziš. Za to pa mislim, da je potrebna tudi sreča – poleg tiste
'svete trme', ki jo pa verjetno nekaj dobimo tudi v DNK-ju. Ali pa ne.
U: V knjigi pišete o izgubah. Javno ste tudi
spregovorili o tem, da je prvotno vaša glavna junakinja imela spontani splav
sredi puščave in da ste potem, ko ste to napisali, tako izkušnjo preživeli sami.
C.: Da, nekaj tednov po
tistem, ko sem zapisala, da je Mila sredi peska izgubila dete, se je podobno
zgodilo tudi meni. Dvakrat zaporedoma. Že po prvem odhodu bitjeca iz mene, se
je moje pisalo ustavilo. Nisem mogla pisati, ker se mi je zdelo, da si na nek
način pišem usodo. Ko se je zgodilo drugič, sem bila prepričana, da tega romana
ne bom dokončala. A Mila je kar hodila okoli mene in mi ni dala miru. Dokler mi
prijateljica in pisateljica Jana Kolarič ni rekla nekaj tako preprostega
kot – napiši srečen konec in če je kaj
na tem, da si pišeš usodo, tudi prav. Tako sem naredila in roman dokončala v
nekaj tedni. Tudi ta izguba je bila veliko brušenje ega … a na povsem drugačen
način. Zavedla sem se, kako zelo malo tega je resnično v mojih rokah. In
predvsem to, da si bitja, ki bodo prišla iz nas, izbirajo nas in ne mi njih. To
so hude izgube, a danes vem, da ima Nace dva angela več tam nekje …
U: Pisanje ni edino vaše delo. Preživljate se še z
vodenjem kulturno umetniških prireditev, ste ustanoviteljica Društva Srečna
ušeska, berete za slepe…
C.: Počnem več stvari, ja,
vse pa so vsaj posredno povezane z besedo. Pa naj gre za snemanje zvočnih učbenikov
za slepe, zvočnih knjig, vodenja … Vodenja so mi izjemno ljuba in najlepše na
svetu je, da tvoj hobi postane tvoje preživetje. Društvo Srečna ušeska šele
nastajajo, gre pa za zamisel, da bi s pripovedovanjem zgodb in glasbo, za
katero poskrbi Robert, ljudem (potrebnim pomoči) lepšala življenje. Nič novega,
marsikdo že to počne … Midva bova to pač počela na svoj način.
Urša. Zdaj z
Robartom, s katerim tudi skupaj ustvarjata in nekaj mesečnim Nacetom živite za
dolenjskimi griči. Prej ste veliko potovali v daljne kraje. Je zdaj ta potreba
še tako močna?
C.. Da,
potovanja me vabijo. Vselej. Le da so ta zdaj precej drugačna od tistih prej.(
Zdaj je čisto posebno potovanje že obisk prijateljev na drugem koncu Slovenije,
ker je z nama pač Nace, ki s svojimi velikimi očmi zre v svet in naju s sabo
vabi v svoje čudenje. Veliko tega spet vidim, česar nisem več opazila, verjamem
in se veselim, da bo tega vedno več. Verjetno tudi zato želim toliko brati,
pisati … ker so tudi to potovanja.) Pri pisanju Sprehajalke je to dejansko
pomenilo stalno miselno vračanje v perzijski in arabski svet, ki sem ga večkrat
zelo intenzivno doživela in ga imam rada še danes. Vsakič, ko na večerih
Perzije, v spremstvu iranskega glasbenika Behranga Azhdarija berem Hafisa, se
premaknem tja. Še posebej, če odkod zadiši še šiša. JSe je pa tudi že zgodilo, da sva se z Robertom znašla nekje na drugem koncu sveta, obdana s
krasnimi ljudmi in situacijami, pa se nama je zazdelo, da v bistvu tega ne
potrebujeva več. Da so dolenjski griči prijazen pristan, ki naju ima zelo rad v
svojih nedrjih. Tako da – 'potrebe' po potovanjih verjetno res ni več, vsaj ne
take kot je bila, veselje, pričakovanja … te pa ostajajo. In še bomo šli. Zdaj
smo trije najboljši par. J
