Potovanje drugam, da prideš vase

Carmen L. Oven, SPREHAJALKA GOSPODOVEGA PSA

Spremna beseda dr. Mance Košir                   

 Carmen L. Oven, voditeljica imenitnih literarnih pogovorov, rada bere, potuje in obožuje sufijske mistike. Pretanjena prisluškovalka besed je v prvencu Sprehajalka gospodovega psa prepletla svoje ljubezni in v elegantnem kultiviranem jeziku spregovorila o njih v zgodbi romarke našega časa. Mila, strastno zaljubljena v Daneta, s katerim načrtujeta romantično potovanje v avtodomu čez Turčijo v Iran, se na potovanje res odpravi, a nič ni tako, kot je sanjarila, da bo. »Občutek, da je ujeta pod ledom med dvema bregovoma nepretočne reke, je bil vse hujši. Zeblo jo je in žgalo hkrati. Nekaj je mraz na koži, drugo ogenj pod njo, ki nima prostora, da bi gorel.« On zdaj gori za drugo, ona krvavi in razpada, se trudi »obdržati srce v enem kosu, da ga ne bi izbljuvala po koščkih pred njim.« Kdo ji je tvezil o ljubezni, kdo si je drznil obljubljati kaj takega? »Vsako pesem, sleherno zgodbo, vsak film in vsako misel, kjer so verjeli v ljubezen, je v tem trenutku prezirala. Prav zaradi teh je v ljubezen verjela sama. S počeno družino, ki jo je vzgojila v ta svet, tega ni mogla. Zato je vedno imela knjige, v njih pa zgodbe in ljudi, ki so verjeli v ljubezen. »

Samost v dvoje, abortus zaradi zavrnitve, molk, ki ubija … Ni dotika, ni več stika, ni smisla. Zato odide. V neznano. Na rob egiptovske puščave med beduine jo pripelje usodovec, v mir in čas, »da si zaceli zabrazgotinjeno otožnost, da izbljuva te preklete koščke spomina, ki jo še vedno skelijo v želodcu.« V njeni glavi brnijo glasovi in čisto počasi se ji jasni, kar je brala pri Hafisu, in kar je slišala od modrih ženskah v Iranu, »da gre vera v to, kar si, kar živiš in kar počneš, lahko samo iz tvojih lastnih žil.« Kajti vse je  v nas. Ali pa ni. Odvisno, kaj izbereš. In kaj je izbrala ona, se je spraševala, ko se je še vozila z njim skozi hlad, in zdaj v puščavi prepoznava možnost prebujenja v samo sebe. Zasliši zven Sanaminega glasu iz tiste perzijske noči: Postani sprehajalka svojega psa. »Sprehajalka tistega, kar nosiš v sebi, a ni samo tvoje. Sprehajalka jaza, ki ni zmeraj le zvesti pes. Jaza, ki te začne prehitevati, ko zavoha dišečo kost lastne veličine, pa čeprav je ta zakopana v smeteh instant sreče in zlaganih vrednosti.« Uvid. Ne pričakovati, ampak  sprejemati resničnost. Ne gojiti jeze, temveč odpuščati. Se otresti nesmiselnega in zaživeti svojo lastnost. Biti to, kar si. Zase in ne v odvisnosti od drugega. Potem se vse godi, kot je prav, ko je pes vzgojen in ga lahko v miru sprehajaš. Svobodna sprehajaš Gospodovega psa.

Vedel je učitelj modrosti  Don Miguel Ruiz, ki ga avtorica citira za vodilo v  roman, vedel je, kar se pokaže romarki Mili, ko na koncu potovanja sreča samo sebe: »Kadar greš v puščavo, se soočiš s svojimi demoni. In ko se vrneš iz nje, vsi ti demoni postanejo angeli.« Carmen L. Oven je za prvenec  presenetljivo spretno upovedala to preobrazbo, pot od plesa  pričakovanj do slovesa od iluzij ter sprejemanja vsega, kar je in kakor je.  Romanje po daljnih krajih nas lahko vrne k sebi, da prepoznamo to, kar zares smo. Osebno integriteto gradi srce, ki si je dovolilo razkošje občutenj in čustvenih nihanj od neba do pekla. Svoboda je za pogumne in samo taki zmorejo vzgojiti svojega psa v mirnega sprehajalca. Zato je roman Carmen L. Oven posvečen svobodi. Oziroma ljubezni do samega sebe, kar je isto.

                                                                                        Manca Košir