12 Mravljična (ki)slina

(odlomek iz romana Mravljinci)

Nenadoma se je, kot bi z jasnega neba nekje v daljavi začelo deževati, zaslišalo prasketanje. A to ni mogel biti dež, saj je sonce še vedno pripekalo. Na njuna gola, s soncem obsijana stopala, ki sta jih zdaj molili izpod strehe, ni padla niti kaplja. Spogledali sta se, zadržali dih, da ju zvok dihanja ne bi motil pri poslušanju in prasketanje se je še pojačalo. Takrat je čez Aishine vzorce na stopalih zakorakala mravljica, potem še ena in nenadoma se je čez njene porisane narte pomikala četica temnih živalic. Aisha jih je mirno stresla s stopala, a čez nekaj sekund so bile mravlje že na njenem drugem stopalu, lezle so ji že tudi proti kolenom, da je z ihto vstala in si stresala noge. Ko je vstala in se čisto malo premaknila, se je del njenih stopal pogreznil in čeprav je stala v mehkem, jo je začelo pikati in grizljati. Naglo je prestopila še bolj vstran, Neca, ki je bila zdaj od Aishe oddaljena za dolžino roke, pa se je nagnila v smeri odkoder je prihajalo prasketanje, se obrnila na kolena in po vseh štirih sledila zvoku. S podesti, na kateri sta sedeli, se je vila potka obdana z majhnimi smrekicami, za katere je babica pravila, da so čudežne, saj je seme zanje prineslo od nekod kar samo. To ni sicer nič čudnega, bolj čudno je to, da so zdaj rasle skoraj v popolni vrsti na obeh straneh, kot bi jih nekdo namerno tako zasadil ... A babica jih ni.

Neca se je zdaj, še vedno na kolenih, ustavila med prvo in drugo smrečico, ker je bilo tam prasketanje najmočnejše. Dvignila je spodnjo vejo smrekice. »Uau! Od kdaj pa ve tukaj?« se je presenečeno odzvala na ogromno mravljišče, ki ga je zdaj prvič videla. Vrh kupa iz smrekovih iglic in zemlje je bil tako visok, da se je skoraj dotikal prve smrekove vejice. Z roko je segla pod spodnje vejice in jih dvignila – veliko mravljišče se je raztezalo še daleč naprej, tudi okoli drugih smrekic. Bilo je zares ogromno mravljišče, ki je spuščalo nenehen zvok prasketa, celo zanjo povsem novega zvoka ob hišenki. Ob koncu babičinega vrta, kjer se je začenjal iglast gozd, so se pogosto pojavljala mravljišča. Babica jih je puščala čisto pri miru. Mravlje so izjemno pomembne za vzdrževanje naravnega reda, je vedno pravila. A tako blizu hiši in obenem tako velikega mravljišča, ki je spuščal tako predirljiv prasket, tega Neca še ni videla. Dvignila se je na noge, se obrnila, pobrala malce debelejši ostanek vejice in namignila Aishi naj pride bliže. Aisha se je bosa počasi, tiho prikradla k mravljišču in se ustavila na varni razdalji, da ji mravlje niso še bolj lezle pod tuniko. Z zanimanjem je opazovala, saj tudi ona tako velikega mravljišča ni še nikoli videla. Kaj šele slišala. Neca je z vejico pobezala mravljišče, da so se mravlje vznemirile in nekaj jih je s svojimi telesi objelo vejico. Potem jo je dvignila, z njih stresla mravlje in jo obliznila. Aisha se je namrščila in naprej opazovala kaj počne njena nova prijateljica. Neca se je spet sklonila proti mravljišču, narahlo zapičila vejico z druge strani, jo dvignila, otresla, da so mravljice z nje popadale nazaj na mravljišče in se dvignila k Aishi.

»Bi?« ji je pomolila vejico, ki se je na koncu svetila kot bi bila na njej strnjena slina. Aisha je prikimala, iz Necine roke počasi vzela vejico in jo še počasneje nesla k ustom. Potem pa se je ustavila in jo, ne da bi jo obliznila, približala k nosu, jo povonjala in pri tem očitno pregloboko vdihnila. Nenadoma se je njen obraz skremžil in solze so ji zalile oči, saj jo je v nosu tako zapeklo kot bi vanj potegnila ogenj. Neca se je začudila, saj tega, da bi ji pritekle solze, ker bi polizala mravljično kislino še ni doživela. A Aisha jo je povohala, ne obliznila, se je spomnila. Aisha se šokirano nasmehnila in med smrkanjem pomolila vejico nazaj Neci. Ta je obraz spet približala mravljišču, kjer se je vse dogajalo kot po tekočem traku. Vznemirjenje, ki ga je prej povzročila z vejico se je že poleglo in na robu mravljišča, ki je bilo še obsijano s soncem, je Neca opazila nekaj podobnega bubam. Sem so jih prinašale mravlje delavke. Bube so prinašale na sonce, zato da se bi iz njih razvile nove mravlje, kot ji je nekoč pravila babica. Neca kar ni mogla odmakniti pogleda z mravljišča. Toliko jih je že videla pred tem, a to zdaj je bilo drugačno, skoraj veličastno. Morda tudi zato, ker je bilo to njuno skupno odkritje z Aisho, ki se je prav tako spustila na kolena in se potiho čudila.

»Mravljična kislina menda dela čudeže,« je rekla Neca med oprezanjem okoli mravljišča. »Pa solzne oči tudi, očitno!« je še dodala in se skoraj opravičujoče nasmehnila Aishi.

Aisha je poznala neizrekljivo dobro organiziranost mravelj. Očeta je pogosto slišala govorit o tem,  da če je v podjetju vse prav, je tako kot v mravljišču. Vsak ima točno določeno nalogo - vsak opravlja svoje delo, se ne vmešava v delo drugega in potem je vse v redu. Tako nekako je razpredal, ko sta zvečer sedela z mamo na velikem pokritem balkonu z umetno travo, oče je kadil cigareto za cigareto, mama pa je kuhala čaj kar v kuhalniku zraven. Včasih, ko je bil hrup s ceste posebej močan, sta morala zapreti stekla na robovih balkona, da sta se lahko pogovarjala. In le takrat je Aisha slišala, o čem se pogovarjata. Oče je pogosto zvenel zaskrbljeno, saj ni želel narediti vsega tistega, kar so od njega zahtevali. Kdo natančno je od njega zahteval te stvari, Aisha ni vedela. Ko ga je nekoč vpašala, kdo hoče od njega nekaj, česar sam noče, je le zamahnil z roko in odgovoril, da je to nekdo, ki ima več moči kot pameti. In tu se je pogovor zaključil, čeprav je oče Aishi navadno vse zelo podrobno pojasnil. Razen o poslih. O teh z njo ni nikoli govoril. Saj je v resnici tudi niso zanimali. Jezna je bila na 'posel', ki jih je pripeljal v mesto in jim ukradel dom na robu peska, kjer je tako rada živela. V mestu se ji je zdelo, da je ves čas pod nadzorom. Celo doma, v stanovanju, ji je oče kdaj pa kdaj postavil prst na usta kot bi ji želel neslišno reči naj bo tiho. Večino tega ni razumela, čutila pa je, da se je tudi oče spremenil odkar so prišli v mesto. Prej sta se z mamo veliko smejala, zdaj pa sta na balkonu pogosto dolgo v noč pritajeno klepetala in mama je včasih jokala. Oče pa je kadil, kadil ... Toliko je kadil kot prej nikoli. Ali, Aishin bratec, je vse te pogovore prespal in pogosto mu je zavidala to brezskrbnost. Ko se je na ulici pod balkonom začelo bliskati, ko je gorelo in ko so se prvič zaslišali streli, je Ali spet spal, Aisho pa je vrglo pokonci, saj bi se ji ob tem skoraj ustavilo srce. Takrat se je vse začelo, a o tem zdaj ni želela razmišljati. Odrinila je temno misel in pogledala za Neco, ki je s smrekovimi vejicami označevala navidezne robove mravljišča, zraven pa nekaj mrmrala v svojem jeziku.

»Pa tukaj jih je na desettisoče ... Kdaj jim je uspelo zgraditi vse to? Pa saj jih nisem spregledala, še nekaj dni nazaj jih ni bilo tu ...« potem se je zavedla, da jo Aisha gleda in nima pojma, kaj govoriči, zato je vse povzela še v angleščini.

»Nikoli še nisem videla tako velikega mravljišča. Koliko mravljične kisline na kupu. Hm, za kaj je ta že tako koristna …Vem, vem, da nekaj je ... le zakaj nisem tega vprašala babice!? »

»Pa vprašaj očeta, on veliko ve. Mojemu očku je vedno povedal dobre stvari.« je Aisha napol zamišljeno svetovala.

»Ne se hecat! Moj oči še ve ne, da mravljična kislina obstaja; no, ve že, a ga prav malo briga. Važno, da ima on svoje delnice pod kontrolo,« se je Neca ognjevito odzvala na prijateljičin predlog.

Aisha ni rekla ničesar, le pogledala je stran in se pričela igrati z mravljico, ki ji je lezla po dlani.

Odlomek iz romana MRAVLJINCI ( roman o mravljah in prijateljstvu) 

Že zvečer pa je oče naznanil, da ga rano zjutraj čaka pot na Dunaj, tako da bosta dekleti sami, saj ima tudi mama na urniku nekaj operacijskih posegov, ki jih zaradi zahtevnih strank nikakor ne more preložiti.

»Ne bo šlo! Tudi jaz imam načrte za ta dan! FUMIN-i gremo na bazen, ker bo menda spet vroče za stalit!«  je Neca odrezavo razkrila svoje zabetonirane namene.

 »Jo boste pa s sabo vzeli in ji malo razkazali naokoli.« je predlagal oče.

»Ja, pa še v ruti naj gre v bazen!« je siknila Neca, »da se mi  bodo vsi režali, da sem tako čudakinjo pripeljala s sabo!«

»Neca!« je oče strogo izrekel njeno ime. «Zdaj pa je dovolj! Pridi sem,« je strogo pokazal z roko proti kuhinjskim vratom. Neca se je počasi dvignila s kavča in šla mukoma proti kuhinji, Aisha pa je vse mirno opazovala z roba kavča.

V kuhinji se je oče postavil k pultu, tako kot ponavadi, ko je šlo za takoimenovane resne pogovore. Poznala je to njegovo gesto, a tokrat je imel drugačno vznemirjenost v očeh. Takega ga Neca ni poznala.

»Neca, Aisha je posebno dekle, iz dežele, ki je zelo drugačna od naše. Lahko to razumeš? To, da nosi ruto je njena svoboda, tako kot je tvoja svoboda, da rute ne nosiš. Veš kaj mislim!? Ko se bo sama odločila, da je ne bo več nosila, bomo to spoštovali. Spoštovali pa bomo tudi, če jo bo želela nositi ves čas. Tudi tebe prosim, da to upoštevaš!« je resno zaključil pogovor s prošnjo, ki je bila ukaz.

»Kaj pa moja svoboda, da vsaj med počitnicami počnem kar hočem!? Ne pa da mi vsilite neko čudakinjo, ki še angleško ne zna, jaz pa naj bom njena varuška!«

»Neca, dovolj!« je bil zdaj že nestrpen oče. »Če bi ti vedela, kakšne so bile zadnje Aishine počitnice, ne bi nikoli rekla kaj takega!«

»Kakšne!? Mi pa povej kakšne!«

»Neca, Aisha je v enem samem trenutku izgubila oba starša in bratca. Ena sekunda je bila dovolj, da jih ne bo nikoli več videla. Če ne bi bila takrat pri sorodnikih, bi bomba ubila tudi njo. Take so bile njene zadnje počitnice! Se je tej tvoji pametni buči zdaj posvetilo, da tudi ona morda noče biti tu, v tuji deželi, pri tuji družini in s tabo, ki jo povrhu še grdo gledaš!«

»Saj je ne gledam grdo! Saj je sploh ne gledam.«

»Saj ...« jo je pomenljivo pogledal oče.

Očetova pripoved se je Nece, pa če si je še tako težko priznala, dotaknila. Vedela je, da so po svetu vojne, nemiri, da 'padajo režimi', kot včasih piše na naslovnicah časopisov, ki jih oče pušča na kuhinjski mizi. Vedela je, da ob tem umirajo tudi ljudje, a do tega trenutka, se ji to vse na drugem koncu sveta – tako daleč, da se nje ne tiče. Zdaj pa v njihovi dnevni sobi sedi punca, ki je stara toliko kot ona in je v eksploziji bombe izgubila starše in bratca. Za trenutek se ji je Aisha zasmilila.

Stopila je nazaj v dnevno sobo, kjer je Aisha prikimavala maminemu tihemu pripovedovanju. Mama se ji je vsake toliko nasmehnila. Neca ju je gledala in pomislila, kako dolgo si z mamo že nista sedeli takole nasproti in čenčali kot sta včasih znali. Odkar je mama odprla svojo kirurško prakso, je bila večino časa od doma; ko je bila doma, pa je bila nervozna in sitna. Že dolgo si ni vzela časa za tiste majhne stvari, ki sta jih včasih počeli skupaj. Neca se je tudi zato pred nekaj tedni ostrigla čisto na kratko. Dolgih las ni več potrebovala, saj jih z mamo nista nikoli več česali. Za to ni bilo časa! Včasih sta to počeli vsak večer, potem pa sčasoma ne več in nenadoma je imela dovolj neukročenih las, ki so se ji ponoči zapletali med prste. Hop, škarje v roke in čop las je odletel stran! Najprej si jih je odrezala pri vratu, potem pa, da bi jih zravnala v primerno pričesko, so šle škarje vse do glave ... Frizer bi to naredil drugače, seveda, a žepnine ni nameravala porabiti za nekaj takega, kar lahko naredi tudi sama – si postriže lase. Ko jo je mama naslednje jutro zagledala sredi kuhinje, je ob skledi kosmičev tako kriknila, da je oče s peno za britje vred na obrazu kot pomlajeni dedek mraz, pritekel iz kopalnice. Potem so sledile pridige, da je to uporništvo ne bo daleč pripeljalo in da kako, da je ni sram s tako frizuro ...

»Sram koga, mami? Tebe ali mene?« je Neca z vprašanjem še podžgala mamino vznemirjenje. Tisto jutro se je potem končalo tako, da Neca ni šla v šolo, mama je zamudila v službo, oče pa je zmajal z glavo, si popravil kravato in izginil v svojem velikem črnem avtu. Seveda ni nobenemu od njiju 'potegnilo', da je Neca to naredila samo zato, da bi bilo mami žal, da je ne bo mogla več česat. Niti v sanjah pa si ni mislila, da jo bo Filip zaradi njene nove frizure klical Pudl.

Prej je imela dolge ravne lase, zdaj pa so se ji okoli ušeš in ob sencah začeli vihati in kodrati. Filip, mojster izmišljanja, je takoj našel novo ime zanjo. Pudl! Za razliko od prej, ko jo je več kot leto dni klical Pega. Zdaj ima pege in kodre, nič od tega pa si Neca ni nikoli želela! Vedno je zavidala sošolkam, ki niso imele niti pegice na nosu. Tudi Aisha je imela lepo, gladko in temno, skoraj bakreno kožo, brez kakršne koli lise na njej. Morala si je priznati, da je Aisha lepo dekle. To jo je v tem trenutku še toliko bolj jezilo!

Mama je še vedno sedela na kavču in si, brez kakršne koli naglice, vzela čas za njo, ki ni bila niti njihova sorodnica. Neca je vedela, da sta bila oče in mama dobra prijatelja dekličinih staršev. Po drugi strani pa – ali nisi dober prijatelj takrat, ko se obiskuješ, ko preživljaš čas skupaj? Mama je bila ves čas tu, oče je resda odhajal v tujino, verjetno tudi k Aishini družini, mama pa ne. Torej ni šlo toliko za to, da je Aisha hči njenih prijateljev. Bolj je šlo za to, da je dekle tujka, za katero je treba poskrbeti, za tiste, ki so doma je pa tako ali tako vse dovolj dobro. Kot takrat, ko so čakali obiske! Mama je spekla čokoladni kolač, ki ga je Neca oboževala ... a se ga ni smela dotakniti dokler ti obiski niso prišli. Potem je pa dobila le en kos, ker so bili to pogosto zelo lačni obiski. Prej, ko je bila mlajša, ga je mama spekla samo zanjo, zdaj pa ne več. Zdaj ga je pekla le še za požrešne obiske, saj drugače ni imela časa, pa še takrat si ga Neca ni smela privoščiti, kot se ji ga je zluštalo. Z žlico naravnost v sredico, kjer se je vila mehka temna čokolada. Ne, zdaj je lahko dobila le odrezan kos, ki ga je morala pred obiski elegantno pojesti s svetlečo vilico za sladice. Skrajno brez veze!Tako zelo, da se je kolaču po novem raje odpovedala. Vsakič. Razen enkrat, ko so obiski odpovedali in se je zapodila naravnost proti kuhinjskemu pultu s pokritim kolačem, dvignila pokrov steklene sklede in vanj zarila ogromno žlico. Takrat jih je šele slišala, kako nevzgojena da je. Da slišiš od lastnih staršev, da si nevzgojen, je pa res malo čudno. A niso ravno oni tisti, ki so te 'nevzgojili'?

Vse to se je Neci spletlo skozi misli, ko je opazovala prizor v dnevni sobi. Prisotnost libijskega dekleta ji je še vedno parala živce. A zdaj je poznala delček njene zgodbe, ki jo je pripeljala sem. Nekaj v tej zgodbi jo je presunilo in ji dekle, ki tudi v hiši ni snelo rute z las, naredilo celo malo manj zoprno; to pa jo je v resnici še bolj jezilo.

Takrat je pri vratih pozvonilo. Bilo je pozno in Neca se je prestrašila, da je pri Filipu spet huda ura iz katere je moral zbežati. Obrnila se je na petah in šla strahoma proti vratom. Res je bil pred vrati Filip, a nasmejan in dobre volje.

»Hej, hej, sem samo prišel preverit, a potem bazen za jutri štima?«

»Nimam pojma, ker sem na grbo dobila eno punco iz puščave, ki nosi ruto in še ne vem, ali ona sploh lahko gre na bazen. Je muslimanka, pri njih je drugače.«

»Muslimanka?« je bil presenečen Filip. »Pa je nisi nikoli prej omenila!«

»Ja, saj je meni tudi niso!« je siknila Neca. »Ti mi zjutraj pozvoni, bom več vedela! Definitivno grem z vami, samo da stuhtam kaj naj z muslimanko.«

»Pa saj verjetno ima ta muslimanka tudi ime, aneda?« jo je zdaj že zbadljivo pogledal Filip.

»Seveda ga ima. Lahko noč!« mu je pred nosom zaprla vrata.

Ko se je vrnila v dnevno sobo, jo je mama vprašala kaj v zvezi z bazenom nameravajo? Neca ji je na kratko obnovila plan, da se bodo šli kopat, kasneje pa verjetno k Mirku po koruzo in na jaso Kokice. Mama se je obrnila k Aishi, za nekaj trenutkov postala in potem precej tišje, s pogledom obrnjenim stran od Libijke, Neci skušala pojasniti, da se Aisha verjetno ne bi najbolje počutila tam med golimi ljudmi, saj je vzgojena drugače. To, da se kopajo tudi oblečeni in v rutah, je Neca videla na jutjubu, a ni niti za hip pomislila, da je tudi Aisha med takimi. Saj je vendarle dekle, ne pa odrasla ženska. Tam v reportaži so se oblečene kopale le ženske, otroci pa ne.

»Pa saj se lahko odkrije, a ni tako? Oblečene se kopajo le odrasle ženske, saj sem videla na posnetkih,« je zdaj skoraj z radovednostjo vprašala mamo.

»Verjetno se nekoč tudi bo odkrila, a za to se bo sama odločila. In veš, Neca, od deklic kot si ti se v Aishini deželi pogosto pričakuje, da počno vse kot odrasle ženske. Biti štirinajstletnica tam ali tu, ni isto.«

»V čem ni isto? Saj tudi hodijo v šolo, imajo mobilce, imajo prijatelje ... saj je bilo po televiziji.«

»Nekoč bo verjetno lažje razumela. Morda pa lahko tudi Aisho, čez nekaj časa, kaj vprašaš o tem. Saj znata obe angleško. Le za zdaj ji daj še malo časa in prosim te, bodi prijazna z njo. Danes bosta spali skupaj v tvoji sobi. Bodi zlata in umakni svoje knjige s tvojega kavča v sobi, da lahko posteljem Aishi.«

BESEDJA: Tiho romanje k popku življenja

Čeravno so se prav v taistem mesecu najine poti že večkrat objele z besedo in občinstvi, me je tisto dopoldne njegov glas presenetil. Če imam takrat čas za Ilirsko Bistrico? Povabili so ga in mu prepustili izbiro sogovornika. Osuplo počaščena, da je izbral mene, se čudim mladostnem žaru glasu na drugi strani. Vem, da se pogovarjam z mojstrom besede, ki v zanj značilnem samoironičnem, a mehkem zanosu govori o demografski napaki, saj je na pragu desetega desetletja svoje poti, a to je glas mladeniča. Glas kot obraz uma, mimo telesa.

Imam čas za to pot, seveda. Moje sinapse ljubezni do slovenske besede poskakujejo od obeta dobrega na še eni od skupnih poti po, od kratkega zimskega dneva, zatemnjenih cestah.

Tem  potem skoraj ne upam reči delo, raje so raj učenja življenja. So sprehod po travah modrosti izjemneža, ki sedi ob meni in me uči že s tem, da je. Nikoli enako, repriz ni. So le novi odlomki nekega življenja, ki živi svojega človeka in ta človek se mu, kljub uporu brutalnih trenutkov usode, daje nazaj. Z vsemi absudrnimi izgubami, z vsemi odhajanji ljubih v srcu in poklicu, na katere nisi nikoli pripravljen, od katerih se nikoli zares ne posloviš in z njimi živiš, četudi so njihove duše že zdavnaj izza.

Morda lahko prav zato zdaj toliko pišem, mi pravi. Toliko kot nisem do zdaj še nikdar. Ta odhajanja so ga odprla tudi tja, kamor ni nikoli prej iskal vrat. Poezija ga je zvabila z roba smrti, ko je odšla hči. S poezijo se pogovarja s sinom, ki ga je ljubil. Poezija mu budi spomin in ga ohranja v njuni ljubezni dvoedini. Teče že dvainšestedesto leto njune skupnosti. Poklon. Še globlji, ko ju gledaš skupaj. Ker vidiš Ljubezen.

Cirilova poezija je več kot le eno življenje. Je življenje za vse, ki so odšli, z blagoslovom za vse, ki smo ostali. S pronicljivim opominom na trenutek, ki je. Edini in samo ta tak.Kot tiho romanje k popku življenja, z vsemi njegovimi rojstvi, mladostmi in slovesi.

Še enkrat več se pripeljemo na mesto izhodišča. Ta mladostni mož, me z nežnostjo velikana v pogledu, pospremi na temno cesto, ki me loči od doma in začutim se varna v spremstvu izposojenih angelov.

Hvala, gospod Ciril Zobec.

RAZKOŠJE V GLAVI, radijske oddaje

Seznam vseh mojih oddaj najdete na:
http://radioprvi.rtvslo.si/author/carmen-ovenrtvslo-si/




RAZKOŠJE V GLAVI: PRIMOS RAPPL
julij 2015

Vse je v glavi. Tudi poslanstvo.

Vse se začne v glavi, pravi Primos Rappl, diplomirani arhitekt in certificirani bioterapevt. Njega so misli v še mladi glavi najprej popeljale v aktivne športne poti podvodnega hokeja, hitrostnega plavanja in mini vaterpola.  Vodile so ga do študija arhitekture, ki ga je dokončal in kar nekaj let uspešno vodil arhitekturne projekte. Že kot dečku pa so se mu v misli vrivala vprašanja kot so Čemu? Zakaj smo tu? ... Iskal je odgovore in ene ključnih je našel pri priznanem mojstru bioenergije. Z leti izobraževanj je tudi sam postal certificirani bioterapevt, njegova življenjska pot pa se je v marsičem povsem spremenila. Tudi bolezen nastane v glavi, četudi se tega najpogosteje ne zavedamo, pravi. O tem, da je prav tu moč najti vzporednice med arhitekturo in bioenergijo, da bioenergetski vpogled v telo pomeni tudi spoznavanje samega sebe, pa tudi o ljubezni do vode in še o čem Primos Rappl pripoveduje v tokratni oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Carmen L. Oven.

Povezava na oddajo:

http://4d.rtvslo.si/!arhiv/razkosje-v-glavi/174321177

RAZKOŠJE V GLAVI: NIKA VISTOROPSKI

junij 2015

Radikalna opazovalka sveta

Je novinarka, je pojoča pesnica, je radikalna opazovalka sodobnega sveta. Njene novinarske zgodbe beremo v eni najbolj branih slovenskih ženskih prilog, njene avtorske zgodbe v glasbi lahko poslušamo na povsem sveži zgoščenki z naslovom Ljuba. Nika Vistoropski je sporočevalka zgodb, ki jih piše življenje. Številne od njih niso lepe, a jih je vseeno ali prav zato treba zapisati, povedati. Večino časa potuje navznoter, zelo pogosto tudi navzven. Nazadnje je bila Gruzija tista, o kateri še vedno govori. Kdaj je zgodba dokončana, kdo je Ljuba na njeni glasbeni poti in kaj jo kot novinarko in kot žensko v življenju najbolj vznemirja in pomirja, je Nika Vistoropski v oddaji Razkošje v glavi pripovedovala Carmen L. Oven.

Povezava na oddajo:

http://radioprvi.rtvslo.si/2015/06/nika-vistoropski/

RAZKOŠJE V GLAVI: MARKO ROBLEK

Bosonogi maratonec in še mnogo drugega ...

 

Čeprav Marko Roblek sam o sebi pravi, da je bil v mladosti precej neroden fant, zdaj redno teče in že več kot dvajset let tudi zmaguje na velikih tekaških tekmovanjih. Poleg tega zadnjih osem let teče bos. Popolnoma bos. Je prvi slovenski bosonogi maratonec, prav zaradi njegovega vzora, pa še zdaleč ni več edini. Ker ima v življenju rad “hece” in ker mu dobre šale dajejo krila, vsako leto zbere ekipo in si izmisli izviren kostum, v katerem potem pretečejo maraton in s tem na velikih tekaških tekmah poskrbijo za razvedrilo – tako tistih, ki tečejo, kot tudi tistih, ki dogajanje spremljajo ob progi ali na kolesih. Že kmalu potem, ko je sezul tekaške čevlje, je zaradi življenjskih okoliščin popolnoma spremenil svojo prehrano – sam pravi, da zdaj končno spet jé pravo hrano, ta pa v marsičem temelji na tisti, ki so jo jedli naši predniki. Oče treh otrok v vsakdanjem življenju teži k minimalizmu oziroma načinu življenja, pri katerem je načelo “več je manj” edino resno pravilo. Zakaj teče bos, kaj pomeni mačehovski odnos do naših stopal, kaj je “prava hrana” in kaj zanj pomeni živeti preprosto, pa zato toliko bolj polno, nam bo Marko Roblek pripovedoval v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.

Povezava na oddajo:

 http://radioprvi.rtvslo.si/2015/05/marko-roblek/


RAZKOŠJE V GLAVI: TADEJA ZUPAN ARSOV

Prefinjen glas umetnosti

Knjiga je zahtevna ljubica, branje pa ljubček, pravi Tadeja Zupan Arsov, ki je svojo ustvarjalno pot že v mladosti posvetila pisani besedi, a še zdaleč ne le tisti zapisani v knjigah. Nekdanja novinarka in urednica Sobotne priloge se je pred leti podala na samostojno založniško, uredniško in kuratorsko pot. Na njej se srečuje z nenavadnimi slovenskimi in tujimi ustvarjalci, zdravilci in drugimi, ki je kot raziskovalke vsega lepega ne pustijo hladne. S filmom Atlas besed je svoje besedno ustvarjanje posvetila tudi otrokom. Natančna in tankočutna preseneti s citatom za sleherni razvoj dogodkov v življenju. Je Dolenjka, a z družino zdaj že nekaj let živi na bisernem Bledu, ki je postal njen dom. Ne nujno za vedno, pravi sama.
 

Povezava na oddajo:

http://radioprvi.rtvslo.si/2015/03/razkosje-v-glavi-4/



MOČ VIDNE TEME

Razkošje v glavi s STANETOM PADEŽNIKOM

http://4d.rtvslo.si/arhiv/razkosje-v-glavi/174305785

Radovednost in izkušnja z odličnimi učitelji v njegovem odraščanju sta ga popeljala - čeprav že močno slabovidnega - na pedagoško akademijo. A to mu ni bilo dovolj, vpisal je študij filozofije in ga tudi dokončal. Stane Padežnik pa vendarle ni običajen filozof, astroterapevt, pedagog in avtor več knjižnih izdaj. Zaradi bolezenskega pešanja vida je bila njegova pot v marsičem posebna. Vse večja vidna tema ga ne ustavlja, nasprotno, o prigodah slepih in slabovidnih piše knjigo. Kako je in še doživlja proces izgube vida, ki je njegovo življenje postavil na glavo, a ga na neki način tudi obogatil? Na kakšen način? Od kod moč in ljubezen do vsega, kar aktivno počne, pa tudi o tem, kakšno leto 2015 se nam obeta v astrološkem smislu, nam bo Stane Padežnik pripovedoval v oddaji Razkošje v glavi. Pripravlja jo Carmen L. Oven.



CIRIL JAZBEC - 
DRZNE POTI MLADIH LJUDI

Čeprav še ni dopolnil trideset let, se je Ciril Jazbec že uvrstil med najbolj prepoznavne slovenske fotografe doma in v tujini. Po končanem študiju ekonomije je odšel na podiplomski študij fotožurnalizma in dokumentarne fotografije na londonski College of Communication. Za magistrsko nalogo se je odpravil na drug konec sveta - na otočje Kiribati, kjer je posnel eksotično reportažo o tamkajšnjih prebivalcih. Tudi večkrat zapored je za svoje delo dobival najprestižnejše nagrade, kar mu je, kot sam poudarja, utiralo poti za objavljanje novih fotografskih zgodb. Tako je, na primer, med drugim fotografiral in raziskoval tudi na Aljaski in Grenlandiji. Sicer pa pravi, da je fotografiranje »treniral« kar na bratu in sestri, ki sta po njegovi oceni zelo fotogenična, pri nas pa ga poznamo tudi kot avtorja številnih oglasnih fotografij, ki nas spremljajo vsak dan. Cirila Jazbeca, fotografa in predvsem razmišljujočega ustvarjalca, ki je v svojem življenju »ušpičil« tudi marsikaj nefotografskega, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Carmen L. Oven.

http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/16868



CARPE DIEM
z JELKO OVASKA

»Človek je erotično bitje od življenja do smrti,« je prepričana Jelka Ovaska, ki svoje zime že nekaj let preživljala pod toplim zimskim soncem v Španiji. Tam prevaja in piše, saj je prav Jelka Ovaska drzna prevajalka Slovencem poznanega finskega literarnega mojstra Arta Paasilinne.  

Nekoč zaposlena v založništvu je del svoje mladosti preživela na Finskem, zajeten del svojega življenja pa na drugih popotovanjih po Evropi in svetu. Danes tekoče govori več jezikov, poleg finščine in drugih tudi španščino, saj je španski del sveta pogosto njen drugi dom. V zadnjih dveh letih se je podpisala tudi pod dve avtorski knjigi -  pod roman, v katerem odpira tabu erotične bližine med starejšimi, pred le nekaj tedni pa so izšle njene Lovke, kriminalka o času slovenske tranzicije.

O doživljanju Slovenije s pogledom od zunaj, o podobnosti in različnosti Slovencev in Fincev, o čarobnosti Španije  in o tem, kako ohranja svoj optimizem s prevajalko, pisateljico in popotnico Jelko Ovaska v oddaji Razkošje v glavi. 
Oddaja je na spodnji povezavi:

http://ava.rtvslo.si/predvajaj/jelka-ovaska/ava2.174289209/

KNJIGA, TEK, IZZIV
in dr. Samo Rugelj ...

Doktorja znanosti Sama Ruglja bi lahko opisali kot človeka pisanja, človeka knjige, človeka filma, človeka maratonskega teka, človeka poglobljenega razmišljanja in temeljitega v vsem, česar se loti. Zadnji veliki podvig je bil ultramaraton v družbi še dveh znanih piscev in prijateljev v Združenih državah Amerike. Založnika, ki vsak mesec poskrbi za brezplačno izdajo o knjižnih novostih (Buklo), sem v oddaji Razkošje v glavi spraševala o marsičem - tudi o tem, kaj pomeni preteči 100 km v trojki, ob tem napisati knjigo, od kod njegova neizmerna ljubezen do knjige filmskega sveta, pa tudi o tem, kakšno »doto« je za življenje dobil od očeta, preminulega znanega slovenskega psihiatra dr. Ruglja. 

Več na:
http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/16098



FENOMEN KULTURNIH SVETNIKOV, TRDINOVE BAJKE IN ŠE KAJ ...

Še ena iz niza mojih radijskih druženj z razkošji v glavah zanimivih ljudi ... tokrat z dr. Marijanom Dovićem.
Vabljeni k poslušanju!

Njegovo življenje zaznamuje preplet znanstvenega dela in ustvarjalnosti - literarne zgodovine, literature in jazza. Dr. Marijan Dović, oče štirih otrok, je bil eden prvih v Sloveniji, ki je violino igral na »neklasičen«, jazzovski način. Želja po učenju jazz glasbe in ljubezen do glasbe nasploh ga je spodbudila, da je leta 2000 zasnoval novomeški festival jazza Jazzinty. Zdaj je raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, preplet literature in glasbe pa zaznamuje tudi njegovo skladanje avtorske glasbe. Z njo je tako opremil tudi Gorjanske bajke, sodeloval je z glasbenico Brino, z Alenko Godec in drugimi. Njegovo znanstveno delo pa sta med drugim zaznamovali tudi monografija o Antonu Podbevšku in raziskava o slovenski zgodovinski avantgardi. Sicer pa je umirjen sogovornik, a poln življenjske vneme, ki se rad vrača na dalmatinski otok, od koder prihaja njegov oče. 


http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/15720




VESOLJE, KI JE ZDAJ ZANJO BOLJ PRAZNO

z dr. Andrejo Gomboc, znanstvenico, astrofizičarko

Kaj je rojstvo črne luknje v vesolju? Kako veliko in koliko staro je vesolje? Kaj to sploh pomeni za človeka? To so le nekatera vprašanja, na katera doktorica znanosti Andreja Gomboc odgovarja s prispodobami, ki so razumljive tudi popolnemu laiku. Astrofizičarka, ki je v svoji karieri doživela že nekaj velikih znanstvenih vzponov, saj je recimo v sodelovanju s kolegi izsledke raziskav objavila tudi v najuglednejših svetovnih znanstvenih revijah, ostaja neumorna raziskovalka in razlagalka skrivnosti vesolja. S svojimi predavanji daje slovenski znanosti in raziskovanju jasen in prepoznaven glas tako doma kot tudi v tujini. Kdaj je prvič »zares« pogledala v nebo, kakšno je v tem času delo astrofizičarke in znanstvenice pri nas, pa tudi o tem, kaj počne, ko ne razmišlja o vesolju? Odgovore sem našla v oddaji Razkošje v glavi ...

Oddajo lahko poslušate na:
http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/15444


25 KILOGRAMOV POMOČI V DEŽELI, KI JE SAMO ZA ZARES POGUMNE

ddr. MIRA DELAVEC TOUHAMI

Raziskovanje za doktorat s področja literarnih ved je posvetila Josipini Urbančič Turnograjski, prvi slovenski pesnici. Leta 2006 jo je življenje prvič zaneslo v puščavo, kjer se je njena pot ustavila ob Tuaregih. Takrat še ni vedela, kako zelo jo bo to zaznamovalo v prihodnjih letih. Sledil je še doktorat s področja prava, vse pogosteje pa se je tudi z zelo težkimi nahrbtniki vračala k Tuaregom in jim v »lastni režiji« prinašala pomoč v zdravilih in drugih potrebščinah. Miro Delavec Touhami so Tuaregi poimenovali Hči puščave. Je humanitarka, avtorica več literarnih del, učiteljica, ki poučuje slovenske izseljence materni jezik v Nemčiji, pogumna raziskovalka in glasnica negotove usode Tuaregov. Vsemu temu se bo kmalu pridružilo tudi materinstvo ...


Oddajo slišite na:
http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/15112


MED ŠTEVILKO IN BESEDO

Karin Cvetko Vah, z očetovim danskim priimkom Rasmussen, je doktorica matematičnih znanosti. Na fakulteti za matematiko se ukvarja z raziskovalno matematiko in poučuje študente. Karin je glavno vodilo iskanje resnice – tako v življenju, kot tudi v matematiki in v literaturi. Prav pri tej se ji, še posebej po nedavnem izidu njenega romana Razmerja v ogledalu, prepletata na nenavaden način. Kdaj je matematičarka in kdaj pisateljica? Kaj imata skupnega matematika in pisanje literature? Pa tudi o tem, kaj pomeni resnica v življenju, v zadnji oddaji Razkošje v glavi, ki jo lahko poslušate na spodnji povezavi.

http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/14517

UMIVANJE V LUŽI in BARVANJE KAMNOV

Sogovornica: Editta Zelolepo

Ustvarjalka in oblikovalka z nenavadnim, tudi uradno potrjenim priimkom, Editta Zelolepo, je za svojo poklicno, in zdaj v marsičem tudi življenjsko pot izbrala ustvarjanje v usnju. Na vprašanje, zakaj prav usnje, odgovori, da zato, ker je usnje takšno kot ona sama. Sicer pa jo, ko ne stoji med starimi šivalnimi stroji s škarjami v roki, vleče tja med oblake z jadralnim padalom nad seboj, ali pa k športnemu streljanju z malokalibrsko pištolo. In predvsem, kako pomembno se ji zdi, da je kot mama vselej najbolj zvesta predvsem sama sebi in posledično toliko manj okolici ... 
Povabila sem jo v oddajo Razkošje v glavi.
Več na:

http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/13911

MED LEPIM IN ČUDOVITIM

.

Sogovornica: Ignacija J. Fridl

Doktorica znanosti, kritičarka, avtorica, poznavalka gledališča, oblikovalka darilnih motivov in mama štirih otrok - Ignacija J. Fridl, je ženska, ob kateri se sprašuješ, ali ima njen dan nemara več kot 24 ur. Energična razmišljevalka je za svoje kritiško delo leta 2000 prejela Stritarjevo nagrado, danes pa tudi sama kot članica žirij pri podeljevanju literarnih nagrad,neguje svojo ljubezen do slovenskega jezika in do vsega lepega, kar jo obdaja. Brez dlake na jeziku se zavzema tudi za pravično družbo in za vrednote, ki jim ta svet včasih ni najbolj naklonjen. Iskriva, iskrena, posebna ... Ignacija J. Fridl na spodnji povezavi.

http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/13750

Na prvem programu Radia Slovenija lahko vsako soboto ob 16.30 poslušate zanimive radijske pogovore z izjemnimi ljudmi, ki svoje razkošje v glavi delijo z nami poslušalci.

Spodaj nekaj povezav na oddaje, ki sem jih pripravila v zadnjih tednih.
Vabljeni k poslušanju ...

PLES, KI GA (OB)ČUTIŠ

Goga Stefanovič, Plesni forum Celje

»Ko živiš s plesom, ples vse močneje živi v tebi,« pravi Gordana Stefanovič Erjavec, ki svoje plesno znanje že več kot tri desetletja prenaša na nove rodove mladih ustvarjalcev. Z možem sta nekdanjo celjsko vojaško bolnišnico, ki je čakala samo še na rušenje, preoblikovala v domiselno opremljen in barvit prostor, ki je zdaj že vrsto let prijazno stičišče različnih generacij in različnih zvrsti umetnosti. Kako je v Pulju rojeno mlado dekle prišlo v Celje? Kako je v tujini nagrajevana plesalka postala tudi mama, koreografinja in pedagoginja? Kakšna je bila njena poklicna pot, da se je lahko uveljavila kot ena vodilnih osebnosti v svetu sodobnega plesa, ki ji je uspelo že zdavnaj preseči geografske meje Slovenije? Z Gogo Erjavec Stefanovič na spodnji povezavi:

http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/13422

V IZRAELU SE VSE DA: ČE NE SKOZI VRATA, PA SKOZI DIMNIK!

Oddaja: RAZKOŠJE V GLAVI: 

Gostja :MAJA KUTIN, poznavalka izraelske kulture, preteklosti in hebrejsčine

Izrael je zanjo izbrala njena življenjska zgodba. In ji s tem dala širino, ki jo danes z vzpostavljanjem pristnega stika med Izraelom in Slovenijo s svojim znanjem in željo širi tudi navzven. Maja Kutin, poznavalka hebrejske književnosti, izraelske kulture in družbe, se je pred nekaj dnevi spet vrnila iz Tel Aviva, kjer so na turističnem sejmu predstavili nekaj za Izraelce novih biserov Slovenije. Med njimi partizansko bolnico Franja ... 

Kako se je vsakič znova vrniti v rodno Slovenijo? Kaj imata tako različni deželi, kot sta Izrael in Slovenija, tudi skupnega? O vsem tem, in še čem sva se pogovarjali z Majo Kutin v sobotni radijski oddaji ...

http://tvslo.si/predvajaj/maja-kutin/ava2.160104603/

O POGUMU, KI NAM ŽIVLJENJE DELA DRUGAČNO
Urška Krišelj Grubar, antroploginja, novinarka

Z možem in dvema otrokoma se je odpravila na 80-dnevno pot okoli sveta. Doma je svoje delo novinarke in antropologinje pustila le deloma, saj so ves čas svoje poti snemali in beležili večino tistega, kar se jim je dogajalo. Na Novi Zelandiji je narava bruhala zeleno vodo, kot sta navdušeno ...

... pripovedovala njena desetletnik in triletnica, vsi skupaj pa so se – kljub temu, da so bili ves čas na poti – ustavili in preživljali najdragocenejši čas drug z drugim. Urška Krišelj Grubar je pogumna mama, prodorna novinarka in tankočutna prisluškovalka zgodb, ki se, »brez dlake na jeziku«, loteva tudi bolečih socialnih tem. Življenje jo je, kljub mladosti, že dodobra obrusilo. Napisala je dve knjigi in zapela na zgoščenki. V oddaji Razkošje v glavi jo bo gostila Carmen L. Oven.

http://tvslo.si/predvajaj/urska-kriselj-grubar/ava2.157519503/



O SMRTI IN MINEVANJU Z dr. Urško Lunder

http://tvslo.si/predvajaj/dr-urska-lunder/ava2.149507998/

O SVETLOBI ŽIVLJENJA SLEPIH LJUDI Z dr. Aksinjo Kermauner
http://tvslo.si/predvajaj/aksinja-kermauner-zivljenje-slepih-je-svetlo/ava2.148414042/

SLIŠATI LASTNO TIŠINO Z Hanno Preuss
http://tvslo.si/predvajaj/hanna-preuss-slisati-lastno-tisino/ava2.146804378/

MEJA NI, ČE JIH NE NAREDIMO z Nevenko Mulej

Ekonomistka, ki je postala umetnica in umetnica, ki je postala in je še vedno tudi dobrodelnica. Nevenki Mulej se je približno pred desetimi leti življenje zelo spremenilo. S prijateljico in soustanoviteljico Zavoda EkoAlt Vindol sta kupili veliko posestvo, kjer je zaživela njuna ročna umetnost. Izkazalo pa se je, da lahko nudita še več kot to. Nevenka je na poti po Indiji spoznala način, kako bi lahko s svojim delom povezovala in pomagala. V zadnjih letih je tako skupaj s prijatelji poskrbela za botrstvo desetinam otrok v Indiji, v zadnjem letu in pol pa se je podobna vez stkala tudi z Bosno in Hercegovino. Med drugim je tudi soustvarjalka Vindolandije, posebne dežele glinenih gradov, avgusta letos pa jo čaka še ena pot raziskovanja - tokrat v Sibirijo. Iskrivo sogovornico Nevenko Mulej je v oddajo Razkošje v glavi povabila Carmen L. Oven.

http://www.rtvslo.si/radioprvi/prispevek/10874

DRZNOST JE LEPA ČEDNOST z Danijem Polajnarjem

S področjem poslovne in medosebne komunikacije se ni srečal po naključju, v raziskovanje in razvijanje mehkih veščin v trdih časih pa ga je povabilo življenje samo. Dani Polajnar, uspešen poslovnež in predavatelj doma in v tujini, je tudi drzen sanjač. Verjame v moč timskega dela in s svojimi inovativnimi, pogostoma tudi adrenalinskimi programi t.i. »team buildinga«, premika meje tudi v svoji stroki. Zasebno je oče dveh otrok, navdušen popotnik in tudi odličen sogovornik. O tem, kaj pomenijo mehke veščine v podjetjih v času krize, kaj pomeni dinamika dobre ekipe, pa tudi o tem, zakaj ga življenje vsakič znova zvabi na katero od ekstremnih poti, se bo z Danijelom Polajnarjem pogovarjala Carmen L. Oven.

http://www.rtvslo.si/radioprvi/prispevek/11152


ŽIVLJENJE Z ANGELI Z BOJANO DAROVEC

Kaj se zgodi, da univerzitetna diplomirana komunikologinja v nekem trenutku povsem obrne svojo življenjsko pot in začne izdelovati glinene angele? Na to vprašanje zna odgovoriti Bojana Darovec, ki se je po številnih poteh po svetu nenadoma znašla v precepu, kako naprej. Pustila je službo v turistični agenciji, se posvetila razvoju svoje ustvarjalnosti in verjela, da lahko s tem tudi preživi. Izdelovanju glinenih angelov so se pridružile tudi druge stvari, kot so učenje o zdravilnih zeliščih, kolekcija domačih zdravilnih krem in še kaj. Na najin pogovor pa je prišla naravnost iz Pariza, kjer se je izobraževala na posebnem področju, imenovanem 'ponovna povezava'. Kaj to pomeni, pa tudi o tem, kako svoje poti – tako navzven kot navznoter – plete nemirni duh Bojane Darovec v tokratni oddaji razkošje v glavi.

http://www.rtvslo.si/radioprvi/prispevek/11563

ali na

http://ava.rtvslo.si/predvajaj/bojana-darovec-ziveti-od-angelov/ava2.171787178/

KO ČAROVNIJA BESEDA POSTANE - SAM SEBASTIAN

Njegov vsak dan predstavlja čaranje. Njegov poklic je čarodej. Sam sebi najraje pravi, da je iluzionist. Zna brati človekove misli, z močjo misli ukrivljati vilice in sežigati karte, izumlja čarovniške trike in z gostovanji doma in v tujini že dve desetletji odpira usta in zapira sapo svojemu občinstvu. Sam Sebastian je tudi oče, mož in razmišljujoč sogovornik, ki mu zdaleč ni vseeno kam pluje ta svet. Svoj košček dobre volje in pozitivnega razmišljanja pristavlja tudi s svojimi duhovitimi nastopi in provokacijami, ki nas vsakič znova spodbudijo k razmišljanju, kaj je res in kaj je le iluzija. Kako je živeti med resničnostjo in iluzijo, kaj je res in kaj ni, kaj pomeni sposobnost branja misli, pa tudi o tem kaj najraje počne, ko ne čara ... z zgovornim in iskrivim Sam Sebastianom na spodnji povezavi.

http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/12067


KDOR DOBRO JE, ZLO NE MISLI ... Z JERNEJO KAMNIKAR

V svojem življenju prepleta strast do kulinaričnih presežkov in svojo izjemno poslovno žilico. Tako tudi ni naključje, da je prav Jerneja Kamnikar oseba, ki stoji za uspešnimi kulinaričnimi doživetji ob obiskih najvišjih državnikov, kraljev, kraljic, filmskih igralcev in še koga. Eden največjih, tudi njenih osebnih uspehov, je bilo zadovoljstvo in potrditev angleškega dvora, ki ga je s svojimi sodelavci požela ob obisku angleške kraljice pet let nazaj. Kot predavateljica svoje znanje o turizmu in gostinstvu že leta prenaša na mlajše rodove, piše kolumne, raziskuje in uveljavlja eko pogostitve in predvsem pozna tisoč in eno zgodbo, ki se zgodi za vrati velikih dogodkov. Kakšni so spomini na njeno osebno srečanje s kraljevskimi gosti, kaj to pomeni za njen vsakdan ... na spodnji povezavi.

http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/13066