... Poldetom Bibičem
S temi mehkimi očmi, ne boš nikoli dober Bedanec, mu je rekla kolegica soigralka pred snemanjem Kekca. Pa je bil.
A si ti sploh inteligenten?, ga je vprašala legendarna Marija Vera, ko je začenjal svojo igralsko pot na Akademiji. Pa je bil. Že takrat.
Ob vprašanju, kaj vse si je mislil, ko je v Cvetju v jeseni Meti nežno šepetal na uho, se danes le nasmehne. Še bi šel gnojit zvezdo na njivi, kot je to počel 'njegov' Malek v socialističnem kulaku, ker so mu maleki blizu. »To so nekako moji ljudje, taki pravi, navadni.«, pove Leopold, ki so ga dolgo klicali le Leo.
Ko se srečam z ustvarjalcem, ki je na odru veličastno stal, ko sama še niti embrio nisem bila, in je potem to počel enako veličastno in veliko skozi vse moje življenje, ki ni niti polovica njegovega … se mi zatresejo kolena. Tako dobro tresenje je to; tako, ki mi oči in srce odpira še bolj na široko. In potem se pred tabo pojavi velik človek, tudi fizično velik človek, z rahlo tresočo dlanjo, ki le nežno stisne.
»A vi ste ta?«, me pozdravi z glasom, ki bi ga prepoznal tudi na Luni. Ta, ki vam piše e- pisemca, kje in kako se bosta našla, se mu nasmehnem. E- pisma, na katera Polde odgovarja hitro in vedno.
Pomenljiv je kontrast na njegovem obrazu; zdrava živa stran in po bolezni manj živa druga stran, sta kot prispodobi mehkobe, ki jo najdeš v umetnikovih očeh na enem polu in v ostrini njegovih besed na drugem.
Mirno spoštljiv in rahlo zbadljiv je. Ves čas. »Veste, jaz se včasih razburim!«, mi pravi preden greva pred ljudi, ki že čakajo nanj pred improviziranim odrom.
Morda je pa to dobro, ker je to ventil, mu odgovorim. »Morda, morda, a ne zmeraj!«, mi še vedno malce čemeren odgovori.
Že ob prvem stiku z občinstvom pa se mu obraz dodatno zbistri. Njegov glas zasije, duhovitost premaga. Lepo ga je slišati in poslušati, Poldeta Bibiča!
»Premalo urhov je v tem času!«, nam pove. Ker jih nikoli več ne sliši; vsaj ne tako, kot nekdaj v njegovih ribnikih, kjer je živel kot otrok in je najlepše zaspal ob žabjem ragljanju. Tudi mraka ni maral, a odkar so luči, se je sprijaznil tudi z njim.
Nazadnje, ko sva se srečala, je bilo petkovo popoldne in sonce je lezlo navzdol za steklom, ki nas je grelo. Ob metinem čaju smo skupaj z režiserjem Markom našli besede, ki jih ima Polde še vedno drugače rad. Vijolica, paša in zajček.
Iz teh besed bo nastala televizijska oddaja. Le še na vijolice počakamo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar