Odlomek iz romana MRAVLJINCI ( roman o mravljah in prijateljstvu)
Že zvečer pa je oče naznanil, da ga rano zjutraj čaka pot na
Dunaj, tako da bosta dekleti sami, saj ima tudi mama na urniku nekaj
operacijskih posegov, ki jih zaradi zahtevnih strank nikakor ne more preložiti.
»Ne bo šlo! Tudi jaz imam načrte za ta dan! FUMIN-i gremo na
bazen, ker bo menda spet vroče za stalit!«
je Neca odrezavo razkrila svoje zabetonirane namene.
»Jo boste pa s sabo
vzeli in ji malo razkazali naokoli.« je predlagal oče.
»Ja, pa še v ruti naj gre v bazen!« je siknila Neca, »da se
mi bodo vsi režali, da sem tako
čudakinjo pripeljala s sabo!«
»Neca!« je oče strogo izrekel njeno ime. «Zdaj pa je dovolj!
Pridi sem,« je strogo pokazal z roko proti kuhinjskim vratom. Neca se je počasi
dvignila s kavča in šla mukoma proti kuhinji, Aisha pa je vse mirno opazovala z
roba kavča.
V kuhinji se je oče postavil k pultu, tako kot ponavadi, ko
je šlo za takoimenovane resne pogovore. Poznala je to njegovo gesto, a tokrat
je imel drugačno vznemirjenost v očeh. Takega ga Neca ni poznala.
»Neca, Aisha je posebno dekle, iz dežele, ki je zelo drugačna
od naše. Lahko to razumeš? To, da nosi ruto je njena svoboda, tako kot je tvoja
svoboda, da rute ne nosiš. Veš kaj mislim!? Ko se bo sama odločila, da je ne bo
več nosila, bomo to spoštovali. Spoštovali pa bomo tudi, če jo bo želela nositi
ves čas. Tudi tebe prosim, da to upoštevaš!« je resno zaključil pogovor s prošnjo,
ki je bila ukaz.
»Kaj pa moja svoboda, da vsaj med počitnicami počnem kar
hočem!? Ne pa da mi vsilite neko čudakinjo, ki še angleško ne zna, jaz pa naj
bom njena varuška!«
»Neca, dovolj!« je bil zdaj že nestrpen oče. »Če bi ti
vedela, kakšne so bile zadnje Aishine počitnice, ne bi nikoli rekla kaj
takega!«
»Kakšne!? Mi pa povej kakšne!«
»Neca, Aisha je v enem samem trenutku izgubila oba starša in
bratca. Ena sekunda je bila dovolj, da jih ne bo nikoli več videla. Če ne bi
bila takrat pri sorodnikih, bi bomba ubila tudi njo. Take so bile njene zadnje
počitnice! Se je tej tvoji pametni buči zdaj posvetilo, da tudi ona morda noče
biti tu, v tuji deželi, pri tuji družini in s tabo, ki jo povrhu še grdo
gledaš!«
»Saj je ne gledam grdo! Saj je sploh ne gledam.«
»Saj ...« jo je pomenljivo pogledal oče.
Očetova pripoved se je Nece, pa če si je še tako težko
priznala, dotaknila. Vedela je, da so po svetu vojne, nemiri, da 'padajo
režimi', kot včasih piše na naslovnicah časopisov, ki jih oče pušča na
kuhinjski mizi. Vedela je, da ob tem umirajo tudi ljudje, a do tega trenutka,
se ji to vse na drugem koncu sveta – tako daleč, da se nje ne tiče. Zdaj pa v
njihovi dnevni sobi sedi punca, ki je stara toliko kot ona in je v eksploziji
bombe izgubila starše in bratca. Za trenutek se ji je Aisha zasmilila.
Stopila je nazaj v dnevno sobo, kjer je Aisha prikimavala
maminemu tihemu pripovedovanju. Mama se ji je vsake toliko nasmehnila. Neca ju
je gledala in pomislila, kako dolgo si z mamo že nista sedeli takole nasproti
in čenčali kot sta včasih znali. Odkar je mama odprla svojo kirurško prakso, je
bila večino časa od doma; ko je bila doma, pa je bila nervozna in sitna. Že
dolgo si ni vzela časa za tiste majhne stvari, ki sta jih včasih počeli skupaj.
Neca se je tudi zato pred nekaj tedni ostrigla čisto na kratko. Dolgih las ni
več potrebovala, saj jih z mamo nista nikoli več česali. Za to ni bilo časa!
Včasih sta to počeli vsak večer, potem pa sčasoma ne več in nenadoma je imela
dovolj neukročenih las, ki so se ji ponoči zapletali med prste. Hop, škarje v roke
in čop las je odletel stran! Najprej si jih je odrezala pri vratu, potem pa, da
bi jih zravnala v primerno pričesko, so šle škarje vse do glave ... Frizer bi
to naredil drugače, seveda, a žepnine ni nameravala porabiti za nekaj takega,
kar lahko naredi tudi sama – si postriže lase. Ko jo je mama naslednje jutro
zagledala sredi kuhinje, je ob skledi kosmičev tako kriknila, da je oče s peno
za britje vred na obrazu kot pomlajeni dedek mraz, pritekel iz kopalnice. Potem
so sledile pridige, da je to uporništvo ne bo daleč pripeljalo in da kako, da
je ni sram s tako frizuro ...
»Sram koga, mami? Tebe ali mene?« je Neca z vprašanjem še
podžgala mamino vznemirjenje. Tisto jutro se je potem končalo tako, da Neca ni
šla v šolo, mama je zamudila v službo, oče pa je zmajal z glavo, si popravil
kravato in izginil v svojem velikem črnem avtu. Seveda ni nobenemu od njiju 'potegnilo',
da je Neca to naredila samo zato, da bi bilo mami žal, da je ne bo mogla več
česat. Niti v sanjah pa si ni mislila, da jo bo Filip zaradi njene nove frizure
klical Pudl.
Prej je imela dolge ravne lase, zdaj pa so se ji okoli ušeš
in ob sencah začeli vihati in kodrati. Filip, mojster izmišljanja, je takoj našel
novo ime zanjo. Pudl! Za razliko od prej, ko jo je več kot leto dni klical
Pega. Zdaj ima pege in kodre, nič od tega pa si Neca ni nikoli želela! Vedno je
zavidala sošolkam, ki niso imele niti pegice na nosu. Tudi Aisha je imela lepo,
gladko in temno, skoraj bakreno kožo, brez kakršne koli lise na njej. Morala si
je priznati, da je Aisha lepo dekle. To jo je v tem trenutku še toliko bolj
jezilo!
Mama je še vedno sedela na kavču in si, brez kakršne koli naglice,
vzela čas za njo, ki ni bila niti njihova sorodnica. Neca je vedela, da sta
bila oče in mama dobra prijatelja dekličinih staršev. Po drugi strani pa – ali
nisi dober prijatelj takrat, ko se obiskuješ, ko preživljaš čas skupaj? Mama je
bila ves čas tu, oče je resda odhajal v tujino, verjetno tudi k Aishini
družini, mama pa ne. Torej ni šlo toliko za to, da je Aisha hči njenih
prijateljev. Bolj je šlo za to, da je dekle tujka, za katero je treba
poskrbeti, za tiste, ki so doma je pa tako ali tako vse dovolj dobro. Kot
takrat, ko so čakali obiske! Mama je spekla čokoladni kolač, ki ga je Neca
oboževala ... a se ga ni smela dotakniti dokler ti obiski niso prišli. Potem je
pa dobila le en kos, ker so bili to pogosto zelo lačni obiski. Prej, ko je bila
mlajša, ga je mama spekla samo zanjo, zdaj pa ne več. Zdaj ga je pekla le še za
požrešne obiske, saj drugače ni imela časa, pa še takrat si ga Neca ni smela
privoščiti, kot se ji ga je zluštalo. Z žlico naravnost v sredico, kjer se je
vila mehka temna čokolada. Ne, zdaj je lahko dobila le odrezan kos, ki ga je
morala pred obiski elegantno pojesti s svetlečo vilico za sladice. Skrajno brez
veze!Tako zelo, da se je kolaču po novem raje odpovedala. Vsakič. Razen enkrat,
ko so obiski odpovedali in se je zapodila naravnost proti kuhinjskemu pultu s
pokritim kolačem, dvignila pokrov steklene sklede in vanj zarila ogromno žlico.
Takrat jih je šele slišala, kako nevzgojena da je. Da slišiš od lastnih
staršev, da si nevzgojen, je pa res malo čudno. A niso ravno oni tisti, ki so
te 'nevzgojili'?
Vse to se je Neci spletlo skozi misli, ko je opazovala prizor
v dnevni sobi. Prisotnost libijskega dekleta ji je še vedno parala živce. A
zdaj je poznala delček njene zgodbe, ki jo je pripeljala sem. Nekaj v tej zgodbi
jo je presunilo in ji dekle, ki tudi v hiši ni snelo rute z las, naredilo celo
malo manj zoprno; to pa jo je v resnici še bolj jezilo.
Takrat je pri vratih pozvonilo. Bilo je pozno in Neca se je
prestrašila, da je pri Filipu spet huda ura iz katere je moral zbežati. Obrnila
se je na petah in šla strahoma proti vratom. Res je bil pred vrati Filip, a
nasmejan in dobre volje.
»Hej, hej, sem samo prišel preverit, a potem bazen za jutri
štima?«
»Nimam pojma, ker sem na grbo dobila eno punco iz puščave, ki
nosi ruto in še ne vem, ali ona sploh lahko gre na bazen. Je muslimanka, pri
njih je drugače.«
»Muslimanka?« je bil presenečen Filip. »Pa je nisi nikoli
prej omenila!«
»Ja, saj je meni tudi niso!« je siknila Neca. »Ti mi zjutraj
pozvoni, bom več vedela! Definitivno grem z vami, samo da stuhtam kaj naj z
muslimanko.«
»Pa saj verjetno ima ta muslimanka tudi ime, aneda?« jo je
zdaj že zbadljivo pogledal Filip.
»Seveda ga ima. Lahko noč!« mu je pred nosom zaprla vrata.
Ko se je vrnila v dnevno sobo, jo je mama vprašala kaj v
zvezi z bazenom nameravajo? Neca ji je na kratko obnovila plan, da se bodo šli kopat,
kasneje pa verjetno k Mirku po koruzo in na jaso Kokice. Mama se je obrnila k
Aishi, za nekaj trenutkov postala in potem precej tišje, s pogledom obrnjenim
stran od Libijke, Neci skušala pojasniti, da se Aisha verjetno ne bi najbolje
počutila tam med golimi ljudmi, saj je vzgojena drugače. To, da se kopajo tudi
oblečeni in v rutah, je Neca videla na jutjubu, a ni niti za hip pomislila, da
je tudi Aisha med takimi. Saj je vendarle dekle, ne pa odrasla ženska. Tam v
reportaži so se oblečene kopale le ženske, otroci pa ne.
»Pa saj se lahko odkrije, a ni tako? Oblečene se kopajo le
odrasle ženske, saj sem videla na posnetkih,« je zdaj skoraj z radovednostjo
vprašala mamo.
»Verjetno se nekoč tudi bo odkrila, a za to se bo sama odločila.
In veš, Neca, od deklic kot si ti se v Aishini deželi pogosto pričakuje, da
počno vse kot odrasle ženske. Biti štirinajstletnica tam ali tu, ni isto.«
»V čem ni isto? Saj tudi hodijo v šolo, imajo mobilce, imajo
prijatelje ... saj je bilo po televiziji.«
»Nekoč bo verjetno lažje razumela. Morda pa lahko tudi Aisho,
čez nekaj časa, kaj vprašaš o tem. Saj znata obe angleško. Le za zdaj ji daj še
malo časa in prosim te, bodi prijazna z njo. Danes bosta spali skupaj v tvoji
sobi. Bodi zlata in umakni svoje knjige s tvojega kavča v sobi, da lahko
posteljem Aishi.«
.jpg)
