ponedeljek, 1. december 2014

Posnetek pogovora s SVETLANO MAKAROVIČ

Sobotni zajtrk z izjemno, posebno in neposredno SVETLANO MAKAROVIČ. Posnetek na spodnji povezavi.

http://www.siol.net/kultura/knjige/2014/11/sejem_svetlana.aspx


Posnetek: Marko Cafnik (Snaut d.o.o.)
Foto: arhiv CD

sreda, 5. november 2014

NOVEMBRSKI DOGODKOVNIK

Vsi besedo - knjigo - umetnostljubi ... November, poln november je pred nami.
Če vas zamika kateri od dogodkov, tu je moj dogodkovnik, izbira pa seveda čisto vaša vaša ... :)

-          6.11. ob 19.00 – Pogovor z JELKO OVASKA o tranzicijski detektivski zgodbi z naslovom Lovke. Hiša knjig, Koper
-          11.11. ob 18.00 – Finski večer, Konzorcij Mladinska knjiga, Ljubljana
-          12.11. ob 19.00 – Novopisi na Wolfovi – O SKRIVNOSTIH PISAVE, grafologije z JOŽICO LESKOVAR
-          18.11. ob 19.00 – Dr. Peter Čeferin in  MOJE ZGODBE, Klub Cankarjevega doma
-     19.11. ob 19.00 - Gledališki klub Krka in VLADO NOVAK
-          20.11. ob 18.00 – Praznovanje 5. obletnice V KOŽI besede z izjemnimi: CIRIL ZLOBEC, FERI LAINŠČEK, ALENKA REBULA
-          25.11. ob 18.00 – Ivanka Mestnik in Mateja Petric ob izidu Ivankine slikanice  Deček, Knjižnica Mirana Jarca, Novo mesto
-          26.11. ob 10.00 – VLADO KRESLIN na Slovenskem knjižnem sejmu, Oder Društva slovenskih pisateljev,  Cankarjev dom, Ljubljana
-          26.11. ob 18.00 – dr. Peter Čeferin in njegove MOJE ZGODBE, Škrabčeva domačija, Ribnica
-          27.11. ob 17.00 – FERI LAINŠČEK in band HALGATO in najnovejši roman Strah za metulje v nevihti, Slovenski knjižni sejem, Cankarjev dom, Ljubljana
-          28.11. ob 13.00 – Slovesna podelite nagrad IBBY, Slovenski knjižni sejem, Cankarjev dom, Ljubljana

-          29.11. ob 11.30 – Zajtrk s pisateljico: SVETLANA MAKAROVIČ, Slovenski knjižni sejem, Cankarjev dom, Ljubljana

četrtek, 3. april 2014

Lepi ustvarjalni časi

... ki še trajajo ...


ZVOČNI ROMAN: Ne povej, kaj si sanjala

Roman Ferija Lainščka Ne povej, kaj si sanjala tokrat prihaja na tržišče na nosilcu in v obliki, ki omogoča drugačno konzumacijo literarnega dela. Posebnost izdaje je namreč USB ključek z zvočnim posnetkom knjige, ki omogoča uporabo v najrazličnejših predvajalnikov. Lainščkov roman bere Carmen L. Oven, namenjen pa vsem uporabnikom, ki želijo literarni besedi prisluhniti v tej specifični obliki. Projekt je obenem del prizadevanj Študentske založbe za enake možnosti vseh ljubiteljev literature, tudi tistih, ki lahko v knjigah uživajo le v zvočni obliki in je torej posebej primeren za slepe in slabovidne.

https://www.youtube.com/watch?v=8rl4dGjaHGM




SPREHAJALKA GOSPODOVEGA PSA: Literarni večer ob izidu romana Sprehajalka Gospodovega psa avtorice Carmen L. Oven.
https://www.youtube.com/watch?v=c98nf7eBoUo



S TONETOM PAVČKOM (Gledališki klub Krka, 2008)
https://www.youtube.com/watch?v=2JIY-xuZexM




TIHOTAPEC BESED: FERI LAINŠČEK
https://www.youtube.com/watch?v=CHex8i7vxlo

V KOŽI BESEDE: MED POTJO IN BESEDO (z Arnejem Hodaličem)

V četrtek, 26. septembra, smo v Knjižnici Otona Župančiča v okviru ciklusa pogovornih večerov V KOŽi besede klepetali z fotografom, biologom in publicistom Arnejem Hodaličem. Pogovorni večer z naslovom Med potjo in besedo je vodila Carmen Lasič Oven. Pogovor se je nanašal predvsem na vlogo in vpliv reportažne fotografije v sodobni družbi in medijih ter tudi na avtorjevo dolgoletno delovanja na področju fotografije.

https://www.youtube.com/watch?v=N8V1pAD6bRY




V KOŽi besede in AKCIJE 

V knjižnici Otona Župančiča - Ljubljana so 5. 3. organizirali okroglo mizo "V KOŽI besede in (BESEDNE) AKCIJE" z gosti: dr. BARBARA RAJGELJ - pravnica, učiteljica, glasnica, JANA KOLARIČ - pesnica, pisateljica, dr. ALEŠ DEBELJAK - filozof, profesor, dr. DUŠAN RUTAR - psiholog, publicist.
Kako pomembna je beseda v času spremembe in kakšna naj bo ta?
Pogovor je vodila Carmen L. Oven
https://www.youtube.com/watch?v=bkBXc4UXMfU

V KOŽi besede in humorja

V Knjižnici Otona Župančiča smo v četrtek, 6. maja 2010 gostili Toneta Partljiča in Andreja Rozmana Rozo. Literarno srečanje je bilo v okviru cikla umetniško-literarnih večerov V KOŽI besede. Tokrat je bil večer tudi V KOŽi humorja. O humorju, ki ga (ni)imamo v slovenski literaturi, se je z umetnikoma pogovarjala Carmen Oven.
https://www.youtube.com/watch?v=4gtjQrtePXo

Tone Partljič
https://www.youtube.com/watch?v=W1I8oUaGgl4

petek, 28. marec 2014

PRI PSIHIATRU

NOVA RADIJSKA ODDAJA  NA RADIU SLOVENIJA, 1. program



JU3 pa PRI PSIHIATRU o mišičkah ...
PRI radijskem PSIHIATRU bo ležalo na kavču dekle, ki pravi:
RADA BI, DA BI BIL MOJ FANT BOLJ MIŠIČAST


V sredo, 21. maja ob 21.05 na 1. programu Ra Slo bo


Tu je odlomek za pospešeno izločanje razmišljevalnih sokov:

Ž: A si si ti kdaj želel, da bi bil ful močan?
M: (ga zabava) A kot Popaj?
Ž: Ma, ne, mislim, čist zares.
M: (z globokim glasom) Kt Švarci … al kaj?
Ž: Ma, ja, da bi bil mal širši čez rame..
M: Kaj pa vem … pa sej nisem glih švoh…
Ž: Majčke maš M velikost…
M: (rahlo užaljeno, stvarno, neposredno) Jp…. Ti maš pa joškice bl mejhne, pa so mi kul…
Ž: (rahlo užaljeno) Sej niso tolk mejhne…
M: Ja, jih ni čist za polno rokco…
Ž: (užaljeno) Če maš pa prevelike tace.
M: Prevelike tace, ampak preozke rame…

Lepota je ključ do osebne sreče. Če še niste popolni, poskusite različne diete, prehrambene dodatke in mazila, s pomočjo katerih si boste izoblikovali sanjsko postavo ter živeli srečni, mladi, z napeto kožo in čvrsto zadnjico do konca svojih dni.

Radijska igra Mateje Perpar in živ pogovor s Carmen L. Oven.

Vabljeni k poslušanju!



Slika je zgolj simbolna. ;)





Spodaj pa prejšnje oddaje ...
Včerajšnja oddaja Pri psihiatru ... kjer je Tibor, avtomehanik pisal slabo poezijo svoji Bianci, komparativistki. :) :)

http://www.rtvslo.si/zabava/novice/avdio-fant-mi-pise-slabo-poezijo/336850


Včerajšnja oddaja ... (sreda, 30.4. 2014)

Kakšna je cena v medosebnem odnosu za radikalno vrnitev k naravnemu življenju?

http://www.rtvslo.si/slovenija/moz-bi-rad-zivel-kot-domorodec/335448



Oddaja Pri Psihiatru odmevaaaaaaaaaaaa...

http://www.rtvslo.si/radio-prvi/bi-umrli-za-svojega-partnerja/334803


V zadnjem času se mi je zgodila (še) ena lepa stvar - kot radijsko voditeljico so me povabili k soustvarjanju sveže, hecne, a vrhunsko narejene igrane kontaktne radijske oddaje, v kateri pa ste glavni odločevalci VI.
Zgodili sta se dve oddaji, zadnja v sredo na temo:
Za prijaznost je treba nekomu streči! Res?

ČE STE PRESLIŠALI PREJŠNJO ODDAJO, TU JE:

http://www.rtvslo.si/radio-prvi/avdio-za-prijaznost-je-treba-partnerju-streci/334198


Fotografija je simbolična ... :)

Več o oddaji:

Za kaj gre?
Vam hoče fant vzbuditi ljubosumje? Se z ženo pogovarjata samo še o psu? Je vaš partner prijazen, samo če ga strežete? Bi ga imeli raje, če bi bil bolj mišičast? A morda že sanjarite, kako bo, ko boste vdova?
Nikar ne recite, da se niste prepoznali vsaj v enem od gornjih vprašanj. Toda Mateja Perpar, avtorica serije dvanajstih igranih zgodb pod skupnim naslovom PRI PSIHIATRU, jih je pripravila še več. Zase, za nas in za vas. Da se zamislimo, medtem ko nas bo stresal smeh, in se nasmejemo, medtem ko bomo tuhtali o lastnih intimnih zagatah.


Voditeljica oddaje PRI PSIHIATRU je Carmen L. Oven, ki zase najraje pravi, da je »sprehajalka zgodb«. Pisateljica, priljubljena voditeljica javnih prireditev in dolgoletna radijska sotrudnicavas bo vodila skozi iskanje rešitev dileme, pred katero sta se znašla partnerja. Toda pozor! Avtorji so vsaki štoriji napisali, zrežirali in odigrali dva različna konca in razplet, s katerim bosta morala živeti junaka zgodbe, boste z večinskim glasom določili vi. S čimer pa se naša vsakotedenska srečanja PRI PSIHIATRU ne bodo končala: če se boste po oddaji odpravili na spletno stran RTV Slovenija, boste tam našli ne le arhivirano radijsko oddajo, ampak tudi drugi konec zgodbe in forum, na katerem se bodo kresala vaša mnenja.
Nikar ne odlašajte, ampak naravnajte radio na frekvenco 1. programa Radia Slovenija. PRI PSIHIATRU se dobimo že v sredo, 2. aprila, ko se bomo po 21. uri soočili z nujno in odvečno, prepotrebno in prekleto ljubosumnostjo ...

Takole so zapisali moji radijski kolegi, ki so ustvarili fantastično serijo ... zdaj pa je na meni, da se bo tako tudi slišala. Hvala, da boste z nami! :) Vsako sredo ob 21.05, na 
Prvem programu Radia Slovenija

Več pa na:
http://www.rtvslo.si/sporocila-za-javnost/pri-psihiatru/333163


ponedeljek, 24. marec 2014

CELINKE – PRAVLJICE S CELIN

Pravljični večeri za ODRASLE

V Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu smo februarja zanetili prav posebna druženja -  sklop pravljičnih večerov za odrasle, na katerih si bomo pripovedovali pravljice z različnih celin, jih pobarvali z avtentično glasbo in jim dodali ščepec domačega.  Pripovedovati, poslušati ali oboje!

V vsakem primeru je balzam za dušo zagotovljen! :)


V prijetnem vzdušju se bomo srečevali vsak zadnji petek v mesecu.
Februarski večer je bil namenjen  avstralskim pravljicam ...



marca gremo v Afriko ...


Tokrat - 25. aprila ob 18.00 pa bomo večer pobarvali z zgodbami Indijancev.





Z zgodbami, z besedo, druženjem, srkanjem čaja, evkaliptusovimi bonboni, zvoki didgeridooja, gospela ... in besedo, ki zdravi.





ponedeljek, 10. marec 2014

POGOVORKI

Pogovorki so zbirka pogovornih zgodb v nastajanju ...
spodaj pa nekaj igralcev glavnih zgodb ...
in še nekaj slikovnih utrinkov zadnjih let.

Zajtrk s pisateljem, dr. Boris Pahor, Slovenski knjižni sejem, 2013

S Tonetom Pavčkom, še vedno ga slišim.
Z legendarnim Tonetom Škarjo, Novo mesto, 2013
Čarovnija s Sam Sebastianom, Krka, Ljubljana, 2013

Francoska ilustratorka, Ellis Wilk, Bologna po Bologni, Ljubljana, 2013

Vsakič znova drugače lepo s Ferijem L., Ljubljana, 2011

S Cirilom Zlobcem, mojim ljubim dušnim prijateljem, Ljubljana, 2012
KO je bil že Klub Gajo - po odličnem večeru z legendama, oktober 2007

Branje 
Ježkova družina, Ljubljana 2013
Z dr. Čeferinom in zgodbami, ki presenetijo.


Igralec Polde Bibič, ki jem imel rad vijolice. Ljubljana, 2011.

Z ljubo Tino Košir Mazi, Ljubljana, 2012

S Cirilom je vsakič drugačne barve večer ... Ljubljana, 2010

 Z Vincencom, ki se me vsakič dotakne kot severni sij ..., Ljubljana, 2010
 Saša Pavček, igralka in pesnica, ki me svetlo pretresa ... Ljubljana, 2010

Dreamteam zasedba na Wolfovi, Ljubljana, 2011







četrtek, 20. februar 2014

VprašamPovem - šola povezovanja / moderiranja


Bi se želeli izvedeti, kako povezovati dogodek, kako voditeljsko izpeljati prireditev ali simpozij ... kako spraševati na pogovornem večeru, kam, kje in kdaj sesti ali kje stati ko gre za svečane dogodke, kako se pripraviti, da greš na oder miren in sproščen in predvsem - kako delo povezovalca / voditelja / moderatorja izpeljati kot je prav in dobro za vse vpletene. Tako za 'naročnike' kot za voditelja, povezovalca, povezovalko samo ...
Pa naj gre za dogodek v krajevni skupnosti, ali pa za dogodek na državni ravni - vodilo je isto - biti mojster svojega dela!

Prav slednje se sama učim, raziskujem in uresničujem že 15 let. 
Prišel je čas, ko čutim, da zmorem in želim to znanje tudi deliti.

Program izobraževanja Šola povezovanja VprašamPoveš obsega:

Skupinska delavnica:

O povezovanje pogovorov, okroglih miz, diskusij.
O povezovanju dogodkov in prireditev.
Kako se pripraviti na določeno vrsto moderiranja/povezovanja?
Kako vzpostaviti stik z občinstvom, kako s sogovorniki?
Kako pomembna je telesna govorica, očesni stik, …?
Na kakšen način obvladovati tremo?
Snemanje povezovanja s kamero in ogled / analiza posnetka.

Podteme pa so tudi spretnost aktivnega poslušanja, pisanje povezovalnih besedil, telesna govorica pred, na in za odrom ... in še veliko drugega, saj se vsak program prilagaja željam skupine. 

Individualne ure Šola povezovanja VprašamPoveš:
- program je v osnovi podoben skupinskemu delu s poglavitno razliko, da se na individualni uri dela prav na vas - na vaši osebnosti, na vaših posebnostih, ki je dobro še ojačati in pomanjkljivostih, ki se jih naučimo prepoznati in spremeniti.



Izobraževanje vodim:
Carmen L. Oven, voditeljica javnih prireditev, povezovalka pogovornih večerov,
voditeljica delavnic (javnega) nastopanja Povem Poveš, interaktivnih medijskih delavnic, 
avtorica in voditeljica pogovornih radijskih oddaj, televizijska voditeljica, avtorica in
bralka zvočnih opisov slovenskih filmov ... 



Za cene izobraževanja se dogovarjam glede na obliko izobraževanja, želje in zmožnosti posameznega naročnika.

Vse informacije na: carmen.loven@gmail.com
ali po telefonu:
041 350 418











ponedeljek, 27. januar 2014

PovemPoveš v KRŠKEM


PovemPoveš v KRŠKEM :)
brezplačna delavnice nastopanja in pripovedovanja

Začnemo 14.2. 2014 ob 16.30.
Valvasorjeva knjižnica, Krško







sobota, 18. januar 2014

PovemPoveš

Ob zaključku lanskega jesenskega sklopa delavnice PovemPoveš pa smo se družili na končnem dogodku takole ...

http://www.radiokrka.com/poglej_clanek.asp?ID_clanka=186834



Delavnico nadaljujemo s koncem februarja 2014, če bo le še dovolj tistih, ki si želijo ali potrebujejo te vrste druženj in znanj ...

IN NAJLEPŠA HVALA VSEM ... DO SEM!





nedelja, 5. januar 2014

Začenjam s šolo povezovanja / moderiranja

Šola moderiranja /povezovanja PovemPoveš 



PREDAVANJE
TOREK, 7.1. ob 18.00
Knjižnica Otona Župančiča, dvorana 3. nadstropje

O povezovanju različnih dogodkov ter prireditev. 
O povezovanje pogovorov, okroglih miz, diskusij. 
Kako se pripraviti na določeno vrsto moderiranja, povezovanja?
O tem, kako vzpostaviti stik z občinstvom, kako s sogovorniki?
Kako pomembna je telesna govorica, očesni stik?
... In kako v vsem tem uživati? :)

To je le nekaj vprašanj, na katera bomo iskali odgovore v predavanju, ki je uvod v dvodnevno brezplačno delavnico, ki bo februarja (10.in 11. 2.) v Knjižnici Otona Župančiča.
Predava: Carmen L. Oven

nedelja, 10. november 2013

Pa še malo televizije ...



... dobila sem lepo priložnost, da sem vodila eno od obletniških oddaj naše nacionalne televizije, Slikovitih 55, ki je govorila o humoristični televizijski preteklosti.

Oddajo so lepo pobarvali Tone Partljič, Ivo Ban, Adi Smolar, Bilbi in Ana Pupedan ...
Več pa na spodnji povezavi: :)


Topel pozdrav,
Carmen

sreda, 31. julij 2013

12 Mravljična (ki)slina

(odlomek iz romana Mravljinci)

Nenadoma se je, kot bi z jasnega neba nekje v daljavi začelo deževati, zaslišalo prasketanje. A to ni mogel biti dež, saj je sonce še vedno pripekalo. Na njuna gola, s soncem obsijana stopala, ki sta jih zdaj molili izpod strehe, ni padla niti kaplja. Spogledali sta se, zadržali dih, da ju zvok dihanja ne bi motil pri poslušanju in prasketanje se je še pojačalo. Takrat je čez Aishine vzorce na stopalih zakorakala mravljica, potem še ena in nenadoma se je čez njene porisane narte pomikala četica temnih živalic. Aisha jih je mirno stresla s stopala, a čez nekaj sekund so bile mravlje že na njenem drugem stopalu, lezle so ji že tudi proti kolenom, da je z ihto vstala in si stresala noge. Ko je vstala in se čisto malo premaknila, se je del njenih stopal pogreznil in čeprav je stala v mehkem, jo je začelo pikati in grizljati. Naglo je prestopila še bolj vstran, Neca, ki je bila zdaj od Aishe oddaljena za dolžino roke, pa se je nagnila v smeri odkoder je prihajalo prasketanje, se obrnila na kolena in po vseh štirih sledila zvoku. S podesti, na kateri sta sedeli, se je vila potka obdana z majhnimi smrekicami, za katere je babica pravila, da so čudežne, saj je seme zanje prineslo od nekod kar samo. To ni sicer nič čudnega, bolj čudno je to, da so zdaj rasle skoraj v popolni vrsti na obeh straneh, kot bi jih nekdo namerno tako zasadil ... A babica jih ni.
Neca se je zdaj, še vedno na kolenih, ustavila med prvo in drugo smrečico, ker je bilo tam prasketanje najmočnejše. Dvignila je spodnjo vejo smrekice. »Uau! Od kdaj pa ve tukaj?« se je presenečeno odzvala na ogromno mravljišče, ki ga je zdaj prvič videla. Vrh kupa iz smrekovih iglic in zemlje je bil tako visok, da se je skoraj dotikal prve smrekove vejice. Z roko je segla pod spodnje vejice in jih dvignila – veliko mravljišče se je raztezalo še daleč naprej, tudi okoli drugih smrekic. Bilo je zares ogromno mravljišče, ki je spuščalo nenehen zvok prasketa, celo zanjo povsem novega zvoka ob hišenki. Ob koncu babičinega vrta, kjer se je začenjal iglast gozd, so se pogosto pojavljala mravljišča. Babica jih je puščala čisto pri miru. Mravlje so izjemno pomembne za vzdrževanje naravnega reda, je vedno pravila. A tako blizu hiši in obenem tako velikega mravljišča, ki je spuščal tako predirljiv prasket, tega Neca še ni videla. Dvignila se je na noge, se obrnila, pobrala malce debelejši ostanek vejice in namignila Aishi naj pride bliže. Aisha se je bosa počasi, tiho prikradla k mravljišču in se ustavila na varni razdalji, da ji mravlje niso še bolj lezle pod tuniko. Z zanimanjem je opazovala, saj tudi ona tako velikega mravljišča ni še nikoli videla. Kaj šele slišala. Neca je z vejico pobezala mravljišče, da so se mravlje vznemirile in nekaj jih je s svojimi telesi objelo vejico. Potem jo je dvignila, z njih stresla mravlje in jo obliznila. Aisha se je namrščila in naprej opazovala kaj počne njena nova prijateljica. Neca se je spet sklonila proti mravljišču, narahlo zapičila vejico z druge strani, jo dvignila, otresla, da so mravljice z nje popadale nazaj na mravljišče in se dvignila k Aishi.
»Bi?« ji je pomolila vejico, ki se je na koncu svetila kot bi bila na njej strnjena slina. Aisha je prikimala, iz Necine roke počasi vzela vejico in jo še počasneje nesla k ustom. Potem pa se je ustavila in jo, ne da bi jo obliznila, približala k nosu, jo povonjala in pri tem očitno pregloboko vdihnila. Nenadoma se je njen obraz skremžil in solze so ji zalile oči, saj jo je v nosu tako zapeklo kot bi vanj potegnila ogenj. Neca se je začudila, saj tega, da bi ji pritekle solze, ker bi polizala mravljično kislino še ni doživela. A Aisha jo je povohala, ne obliznila, se je spomnila. Aisha se šokirano nasmehnila in med smrkanjem pomolila vejico nazaj Neci. Ta je obraz spet približala mravljišču, kjer se je vse dogajalo kot po tekočem traku. Vznemirjenje, ki ga je prej povzročila z vejico se je že poleglo in na robu mravljišča, ki je bilo še obsijano s soncem, je Neca opazila nekaj podobnega bubam. Sem so jih prinašale mravlje delavke. Bube so prinašale na sonce, zato da se bi iz njih razvile nove mravlje, kot ji je nekoč pravila babica. Neca kar ni mogla odmakniti pogleda z mravljišča. Toliko jih je že videla pred tem, a to zdaj je bilo drugačno, skoraj veličastno. Morda tudi zato, ker je bilo to njuno skupno odkritje z Aisho, ki se je prav tako spustila na kolena in se potiho čudila.
»Mravljična kislina menda dela čudeže,« je rekla Neca med oprezanjem okoli mravljišča. »Pa solzne oči tudi, očitno!« je še dodala in se skoraj opravičujoče nasmehnila Aishi.
Aisha je poznala neizrekljivo dobro organiziranost mravelj. Očeta je pogosto slišala govorit o tem,  da če je v podjetju vse prav, je tako kot v mravljišču. Vsak ima točno določeno nalogo - vsak opravlja svoje delo, se ne vmešava v delo drugega in potem je vse v redu. Tako nekako je razpredal, ko sta zvečer sedela z mamo na velikem pokritem balkonu z umetno travo, oče je kadil cigareto za cigareto, mama pa je kuhala čaj kar v kuhalniku zraven. Včasih, ko je bil hrup s ceste posebej močan, sta morala zapreti stekla na robovih balkona, da sta se lahko pogovarjala. In le takrat je Aisha slišala, o čem se pogovarjata. Oče je pogosto zvenel zaskrbljeno, saj ni želel narediti vsega tistega, kar so od njega zahtevali. Kdo natančno je od njega zahteval te stvari, Aisha ni vedela. Ko ga je nekoč vpašala, kdo hoče od njega nekaj, česar sam noče, je le zamahnil z roko in odgovoril, da je to nekdo, ki ima več moči kot pameti. In tu se je pogovor zaključil, čeprav je oče Aishi navadno vse zelo podrobno pojasnil. Razen o poslih. O teh z njo ni nikoli govoril. Saj je v resnici tudi niso zanimali. Jezna je bila na 'posel', ki jih je pripeljal v mesto in jim ukradel dom na robu peska, kjer je tako rada živela. V mestu se ji je zdelo, da je ves čas pod nadzorom. Celo doma, v stanovanju, ji je oče kdaj pa kdaj postavil prst na usta kot bi ji želel neslišno reči naj bo tiho. Večino tega ni razumela, čutila pa je, da se je tudi oče spremenil odkar so prišli v mesto. Prej sta se z mamo veliko smejala, zdaj pa sta na balkonu pogosto dolgo v noč pritajeno klepetala in mama je včasih jokala. Oče pa je kadil, kadil ... Toliko je kadil kot prej nikoli. Ali, Aishin bratec, je vse te pogovore prespal in pogosto mu je zavidala to brezskrbnost. Ko se je na ulici pod balkonom začelo bliskati, ko je gorelo in ko so se prvič zaslišali streli, je Ali spet spal, Aisho pa je vrglo pokonci, saj bi se ji ob tem skoraj ustavilo srce. Takrat se je vse začelo, a o tem zdaj ni želela razmišljati. Odrinila je temno misel in pogledala za Neco, ki je s smrekovimi vejicami označevala navidezne robove mravljišča, zraven pa nekaj mrmrala v svojem jeziku.
»Pa tukaj jih je na desettisoče ... Kdaj jim je uspelo zgraditi vse to? Pa saj jih nisem spregledala, še nekaj dni nazaj jih ni bilo tu ...« potem se je zavedla, da jo Aisha gleda in nima pojma, kaj govoriči, zato je vse povzela še v angleščini.
»Nikoli še nisem videla tako velikega mravljišča. Koliko mravljične kisline na kupu. Hm, za kaj je ta že tako koristna …Vem, vem, da nekaj je ... le zakaj nisem tega vprašala babice!? »
»Pa vprašaj očeta, on veliko ve. Mojemu očku je vedno povedal dobre stvari.« je Aisha napol zamišljeno svetovala.
»Ne se hecat! Moj oči še ve ne, da mravljična kislina obstaja; no, ve že, a ga prav malo briga. Važno, da ima on svoje delnice pod kontrolo,« se je Neca ognjevito odzvala na prijateljičin predlog.

Aisha ni rekla ničesar, le pogledala je stran in se pričela igrati z mravljico, ki ji je lezla po dlani.


sobota, 27. julij 2013

Odlomek iz romana MRAVLJINCI ( roman o mravljah in prijateljstvu) 

Že zvečer pa je oče naznanil, da ga rano zjutraj čaka pot na Dunaj, tako da bosta dekleti sami, saj ima tudi mama na urniku nekaj operacijskih posegov, ki jih zaradi zahtevnih strank nikakor ne more preložiti.
»Ne bo šlo! Tudi jaz imam načrte za ta dan! FUMIN-i gremo na bazen, ker bo menda spet vroče za stalit!«  je Neca odrezavo razkrila svoje zabetonirane namene.
 »Jo boste pa s sabo vzeli in ji malo razkazali naokoli.« je predlagal oče.
»Ja, pa še v ruti naj gre v bazen!« je siknila Neca, »da se mi  bodo vsi režali, da sem tako čudakinjo pripeljala s sabo!«
»Neca!« je oče strogo izrekel njeno ime. «Zdaj pa je dovolj! Pridi sem,« je strogo pokazal z roko proti kuhinjskim vratom. Neca se je počasi dvignila s kavča in šla mukoma proti kuhinji, Aisha pa je vse mirno opazovala z roba kavča.
V kuhinji se je oče postavil k pultu, tako kot ponavadi, ko je šlo za takoimenovane resne pogovore. Poznala je to njegovo gesto, a tokrat je imel drugačno vznemirjenost v očeh. Takega ga Neca ni poznala.
»Neca, Aisha je posebno dekle, iz dežele, ki je zelo drugačna od naše. Lahko to razumeš? To, da nosi ruto je njena svoboda, tako kot je tvoja svoboda, da rute ne nosiš. Veš kaj mislim!? Ko se bo sama odločila, da je ne bo več nosila, bomo to spoštovali. Spoštovali pa bomo tudi, če jo bo želela nositi ves čas. Tudi tebe prosim, da to upoštevaš!« je resno zaključil pogovor s prošnjo, ki je bila ukaz.
»Kaj pa moja svoboda, da vsaj med počitnicami počnem kar hočem!? Ne pa da mi vsilite neko čudakinjo, ki še angleško ne zna, jaz pa naj bom njena varuška!«
»Neca, dovolj!« je bil zdaj že nestrpen oče. »Če bi ti vedela, kakšne so bile zadnje Aishine počitnice, ne bi nikoli rekla kaj takega!«
»Kakšne!? Mi pa povej kakšne!«
»Neca, Aisha je v enem samem trenutku izgubila oba starša in bratca. Ena sekunda je bila dovolj, da jih ne bo nikoli več videla. Če ne bi bila takrat pri sorodnikih, bi bomba ubila tudi njo. Take so bile njene zadnje počitnice! Se je tej tvoji pametni buči zdaj posvetilo, da tudi ona morda noče biti tu, v tuji deželi, pri tuji družini in s tabo, ki jo povrhu še grdo gledaš!«
»Saj je ne gledam grdo! Saj je sploh ne gledam.«
»Saj ...« jo je pomenljivo pogledal oče.
Očetova pripoved se je Nece, pa če si je še tako težko priznala, dotaknila. Vedela je, da so po svetu vojne, nemiri, da 'padajo režimi', kot včasih piše na naslovnicah časopisov, ki jih oče pušča na kuhinjski mizi. Vedela je, da ob tem umirajo tudi ljudje, a do tega trenutka, se ji to vse na drugem koncu sveta – tako daleč, da se nje ne tiče. Zdaj pa v njihovi dnevni sobi sedi punca, ki je stara toliko kot ona in je v eksploziji bombe izgubila starše in bratca. Za trenutek se ji je Aisha zasmilila.
Stopila je nazaj v dnevno sobo, kjer je Aisha prikimavala maminemu tihemu pripovedovanju. Mama se ji je vsake toliko nasmehnila. Neca ju je gledala in pomislila, kako dolgo si z mamo že nista sedeli takole nasproti in čenčali kot sta včasih znali. Odkar je mama odprla svojo kirurško prakso, je bila večino časa od doma; ko je bila doma, pa je bila nervozna in sitna. Že dolgo si ni vzela časa za tiste majhne stvari, ki sta jih včasih počeli skupaj. Neca se je tudi zato pred nekaj tedni ostrigla čisto na kratko. Dolgih las ni več potrebovala, saj jih z mamo nista nikoli več česali. Za to ni bilo časa! Včasih sta to počeli vsak večer, potem pa sčasoma ne več in nenadoma je imela dovolj neukročenih las, ki so se ji ponoči zapletali med prste. Hop, škarje v roke in čop las je odletel stran! Najprej si jih je odrezala pri vratu, potem pa, da bi jih zravnala v primerno pričesko, so šle škarje vse do glave ... Frizer bi to naredil drugače, seveda, a žepnine ni nameravala porabiti za nekaj takega, kar lahko naredi tudi sama – si postriže lase. Ko jo je mama naslednje jutro zagledala sredi kuhinje, je ob skledi kosmičev tako kriknila, da je oče s peno za britje vred na obrazu kot pomlajeni dedek mraz, pritekel iz kopalnice. Potem so sledile pridige, da je to uporništvo ne bo daleč pripeljalo in da kako, da je ni sram s tako frizuro ...
»Sram koga, mami? Tebe ali mene?« je Neca z vprašanjem še podžgala mamino vznemirjenje. Tisto jutro se je potem končalo tako, da Neca ni šla v šolo, mama je zamudila v službo, oče pa je zmajal z glavo, si popravil kravato in izginil v svojem velikem črnem avtu. Seveda ni nobenemu od njiju 'potegnilo', da je Neca to naredila samo zato, da bi bilo mami žal, da je ne bo mogla več česat. Niti v sanjah pa si ni mislila, da jo bo Filip zaradi njene nove frizure klical Pudl.
Prej je imela dolge ravne lase, zdaj pa so se ji okoli ušeš in ob sencah začeli vihati in kodrati. Filip, mojster izmišljanja, je takoj našel novo ime zanjo. Pudl! Za razliko od prej, ko jo je več kot leto dni klical Pega. Zdaj ima pege in kodre, nič od tega pa si Neca ni nikoli želela! Vedno je zavidala sošolkam, ki niso imele niti pegice na nosu. Tudi Aisha je imela lepo, gladko in temno, skoraj bakreno kožo, brez kakršne koli lise na njej. Morala si je priznati, da je Aisha lepo dekle. To jo je v tem trenutku še toliko bolj jezilo!
Mama je še vedno sedela na kavču in si, brez kakršne koli naglice, vzela čas za njo, ki ni bila niti njihova sorodnica. Neca je vedela, da sta bila oče in mama dobra prijatelja dekličinih staršev. Po drugi strani pa – ali nisi dober prijatelj takrat, ko se obiskuješ, ko preživljaš čas skupaj? Mama je bila ves čas tu, oče je resda odhajal v tujino, verjetno tudi k Aishini družini, mama pa ne. Torej ni šlo toliko za to, da je Aisha hči njenih prijateljev. Bolj je šlo za to, da je dekle tujka, za katero je treba poskrbeti, za tiste, ki so doma je pa tako ali tako vse dovolj dobro. Kot takrat, ko so čakali obiske! Mama je spekla čokoladni kolač, ki ga je Neca oboževala ... a se ga ni smela dotakniti dokler ti obiski niso prišli. Potem je pa dobila le en kos, ker so bili to pogosto zelo lačni obiski. Prej, ko je bila mlajša, ga je mama spekla samo zanjo, zdaj pa ne več. Zdaj ga je pekla le še za požrešne obiske, saj drugače ni imela časa, pa še takrat si ga Neca ni smela privoščiti, kot se ji ga je zluštalo. Z žlico naravnost v sredico, kjer se je vila mehka temna čokolada. Ne, zdaj je lahko dobila le odrezan kos, ki ga je morala pred obiski elegantno pojesti s svetlečo vilico za sladice. Skrajno brez veze!Tako zelo, da se je kolaču po novem raje odpovedala. Vsakič. Razen enkrat, ko so obiski odpovedali in se je zapodila naravnost proti kuhinjskemu pultu s pokritim kolačem, dvignila pokrov steklene sklede in vanj zarila ogromno žlico. Takrat jih je šele slišala, kako nevzgojena da je. Da slišiš od lastnih staršev, da si nevzgojen, je pa res malo čudno. A niso ravno oni tisti, ki so te 'nevzgojili'?
Vse to se je Neci spletlo skozi misli, ko je opazovala prizor v dnevni sobi. Prisotnost libijskega dekleta ji je še vedno parala živce. A zdaj je poznala delček njene zgodbe, ki jo je pripeljala sem. Nekaj v tej zgodbi jo je presunilo in ji dekle, ki tudi v hiši ni snelo rute z las, naredilo celo malo manj zoprno; to pa jo je v resnici še bolj jezilo.
Takrat je pri vratih pozvonilo. Bilo je pozno in Neca se je prestrašila, da je pri Filipu spet huda ura iz katere je moral zbežati. Obrnila se je na petah in šla strahoma proti vratom. Res je bil pred vrati Filip, a nasmejan in dobre volje.
»Hej, hej, sem samo prišel preverit, a potem bazen za jutri štima?«
»Nimam pojma, ker sem na grbo dobila eno punco iz puščave, ki nosi ruto in še ne vem, ali ona sploh lahko gre na bazen. Je muslimanka, pri njih je drugače.«
»Muslimanka?« je bil presenečen Filip. »Pa je nisi nikoli prej omenila!«
»Ja, saj je meni tudi niso!« je siknila Neca. »Ti mi zjutraj pozvoni, bom več vedela! Definitivno grem z vami, samo da stuhtam kaj naj z muslimanko.«
»Pa saj verjetno ima ta muslimanka tudi ime, aneda?« jo je zdaj že zbadljivo pogledal Filip.
»Seveda ga ima. Lahko noč!« mu je pred nosom zaprla vrata.
Ko se je vrnila v dnevno sobo, jo je mama vprašala kaj v zvezi z bazenom nameravajo? Neca ji je na kratko obnovila plan, da se bodo šli kopat, kasneje pa verjetno k Mirku po koruzo in na jaso Kokice. Mama se je obrnila k Aishi, za nekaj trenutkov postala in potem precej tišje, s pogledom obrnjenim stran od Libijke, Neci skušala pojasniti, da se Aisha verjetno ne bi najbolje počutila tam med golimi ljudmi, saj je vzgojena drugače. To, da se kopajo tudi oblečeni in v rutah, je Neca videla na jutjubu, a ni niti za hip pomislila, da je tudi Aisha med takimi. Saj je vendarle dekle, ne pa odrasla ženska. Tam v reportaži so se oblečene kopale le ženske, otroci pa ne.
»Pa saj se lahko odkrije, a ni tako? Oblečene se kopajo le odrasle ženske, saj sem videla na posnetkih,« je zdaj skoraj z radovednostjo vprašala mamo.
»Verjetno se nekoč tudi bo odkrila, a za to se bo sama odločila. In veš, Neca, od deklic kot si ti se v Aishini deželi pogosto pričakuje, da počno vse kot odrasle ženske. Biti štirinajstletnica tam ali tu, ni isto.«
»V čem ni isto? Saj tudi hodijo v šolo, imajo mobilce, imajo prijatelje ... saj je bilo po televiziji.«

»Nekoč bo verjetno lažje razumela. Morda pa lahko tudi Aisho, čez nekaj časa, kaj vprašaš o tem. Saj znata obe angleško. Le za zdaj ji daj še malo časa in prosim te, bodi prijazna z njo. Danes bosta spali skupaj v tvoji sobi. Bodi zlata in umakni svoje knjige s tvojega kavča v sobi, da lahko posteljem Aishi.«